Bogati in dragi

14. 06. 2013
0 Komentarjev

Piše: Tina Turk
Fotografija: W(isible) Photography

 

Dobrodelnost je že od nekdaj plemenita dejavnost. Vsak vladar, ki je dal kaj nase, je vzdrževal sistem, ki je skrbel, da so bili njegovi ljudje vsaj približno siti. In ker smo siti ljudje bolj delavni, se je sčasoma ta dejavnost razširila na celotno stopnišče socialne lestvice. Na prvi pogled enostavno dejanje dajanja pa se je počasi prelevilo v kompleksno socialno veščino. Na splošno velja, da ‘kdor več ima, lahko več da‘. Vendar ni nujno tako.

Preprosta logika tega mehanizma sicer na splošno še vedno stoji na trdnih temeljih, so pa tla, po katerih pridemo do vrat katerekoli osebe ali ustanove, ki se s tem ukvarja, postala bistveno bolj spolzka. Spomnim se trenutka, ko sem z mešanimi občutki prvič spoznala resnico, da so dobrodelne dejavnosti del davčnih olajšav. Spomnim se notranjega dvoboja glede darovanja uličnemu glasbeniku, ki se je res trudil, istočasno pa harmonije vajenemu ušesu prinašal mukotrpno nalogo. Odločiti se je bilo treba med spodbujanjem te aktivnosti in odločnim zanikanjem, da je to, kar slišimo, v resnici vredno počenega groša. Včasih je torej res važen le namen, spet drugič pa si človek želi do dna poznati mehanizme dobrodelnih ustanov, ker smo bili kolektivno prepogosto preneseni žejni čez potok. Ali bolje rečeno – mi smo plačali, tisti, ki smo jim plačali, so ostali žejni, potok je šel v reko, ta pa v ocean, kjer se je za njo izgubila vsaka sled.

Časi, ko si varno podaril del družinskega prazničnega proračuna z mislijo, da si nekaj dobrega naredil za revne otroke v daljni Aziji ali Afriki, so že dolgo mimo. Delno je nezaupanje v tovrstne institucije pogojeno z realnimi škandali, s katerimi smo člani zgrožene širše javnosti dokončno zaključili đ romantične predstave o dobrodelnosti. Delno je spremembo prineslo dejstvo, da obstajajo nove, boljše možnosti za konkretnejše darovanje, pa tudi vlaganje v rast realnih, poznanih institucij in organizacij. Mnogo huje pa je, da so se meje revščine premaknile do domačega praga.  Ampak tudi to še ni najhujše. Ljudje se seveda vedno znajdemo. Če imamo družbeni sistem, ki smo ga sami izbrali in ki ni več funkcionalen, je naša naloga, da ga spremenimo. Če ga ne, smo po definiciji … no, neumni. Če sami trpimo zaradi lastne neumnosti, je stvar zelo huda. Na drugi strani so tudi ljudje, ki zelo trpijo, vendar nimajo dostopa do sprememb, kot ga imamo mi. Ljudje, ki so v zaprtih družbenih sistemih ali v vojnih stanjih, v stiskah, v katerih nimajo drugega cilja kot preživetje in ohranitev minimalnega dostojanstva, če preživetje sploh uspe.

Tradicionalno smo bili Slovenci vedno radodarni do ljudi, ki so zelo očitno pomoč najbolj potrebovali. V času, ko smo mi sami postali tisti, ki smo negotovi o lastni prihodnosti in prihodku, pa so se stvari zaostrile.

Pred kratkim sem bila priča oštevanju. Oštevanje je bilo precej dobronamerno. Ošteval je starejši moški, oštevanec je bil njegov sin. Predmet oštevanja pa je bila sinova radodarnost tujim otrokom, medtem ko je doma ‘dovolj takih, ki nimajo za kruh’. To je seveda dejstvo, sinov argument, da za borih 20 EUR nekomu lahko nudi celomesečno socialno varnost s šolanjem vred, pa tudi ni bil od muh. Tu pa je začelo zares boleti.

Kdo si naš denar bolj ‘zasluži’? Afriški otrok za vodo? Azijski otrok za hrano? Slovenski otrok, da bo šel lahko prvič na morje? Ali slovenski otrok za hrano pride pred afriškega? Kdo je torej bolj pomemben – oziroma – ali tukaj tudi pride na vrsto razmišljanje ‘koliko dobiš za svoj denar’? Nekdo je v tem pogovoru rekel besedo o tem, kako so revni pohlepni ali zavistni do drugih. 

No, po mojih izkušnjah je tu treba stopiti korak nazaj – zavist na nivoju obstanka dobi drugo ime: boj za preživetje. Kdor te razlike ne pozna, še nikoli ni bil v takem položaju. Resnično revni ljudje namreč vedo, kdaj imajo dovolj, nasititi je nemogoče tiste, ki so pohlepni – to pa so kot po nenapisanem pravilu navadno premožni ljudje.

Pred kratkim je znan angleški prvoligaš odštel 14 milijonov evrov za trenerja, ki je med najbolj oboževanimi na svetu. Istega dne so na radiu v minutnem prispevku sporočili, da mednarodna skupnost ni naredila dovolj, da ne bi v Nigeriji umrlo 250.000 ljudi, od tega polovica otrok.

Spomnim se časov, ko so bile tovrstne novice prve na časopisnih straneh in smo se ljudje zdrznili o njih. Če zdaj pogledam okoli sebe, vidim veliko potrebo po ‘kruha in iger’. Ljudje smo utrujeni, dovolj nam je presežka krutih resnic. Pa ne dovolj hudo, da bi spremenili vse, kar lahko. Čakamo. Rešijo naj nas seveda drugi, tisti, ki ‘so odgovorni’. No, medtem ko čakamo, morda lahko vseeno kaj počnemo. Kakšno bogastvo in nauk se skrivata v teh nevrotičnih časih iger brez meja in pravil?

Občutek povezanosti je še vedno najslajša pesem za lahko noč, največja motivacija za jutranje vstajanje in najgloblje varovan zaklad. Občutenje osebne vrednosti. Biti nekomu pomemben in imeti sposobnost, da drugega osrečiš. Gre, skratka, za občutek.

V tem občutku je skrivnost sreče revnih in za njim se v resnici pehajo bogati, medtem ko zmotno mislijo, da počnejo nekaj čisto drugega.

Nekaj, kar je drago, ni nujno tisto, kar je za nas osebno dragoceno. Resnično bogastvo človeštva se skriva v poznavanju te male, a pomembne razlike.