Bolezen in sence

12. 04. 2013
0 Komentarjev

KAKO ARHETIPI NAŠE KOLEKTIVNE PODZAVESTI VPLIVAJO NA POTEK NAŠE BOLEZNI?

Piše:
mag. Milan Casagrande,
univ. dipl. psiholog

 

 

V človekovem obstoju se skriva tragika. Po eni strani se kot edino živo bitje zaveda svoje minljivosti, zato je posebej občutljiv za vse, kar ogroža njegovo eksistenco, po drugi strani pa doživlja bolečo razdvojenost. Čeprav se tega zaveda in ve, da je enost njegova temeljna duševna in duhovna potreba, ločuje zunanji svet od notranjega. Zato je nenehno v vojni sam s seboj ali z drugimi. Pogled na ‘bolezen kot vojno stanje’ pooseblja to dogajanje.

Bolezen je nekaj slabega, je nekaj, kar prihaja od zunaj in mora biti zato čim prej premagano. Bakterije in viruse moramo uničiti za vsako ceno. ‘Mi ali oni’ ne pušča dileme. Evolucijski boj dobi tisti, ki je hitrejši in močnejši. ‘Slabo’ ne sme priti v človeka.

Vendar je obljuba takojšnje, instantne odrešitve, ki jo uradna medicina zagotavlja s svojim delovanjem, dvorezna, saj prej ali slej pridemo do stanja, ko bolniku sredstva ‘proti’ ne pomagajo več in bolezen postane kronična. Čas bolezni se raztegne v neskončnost. Zdravnik kot odrešitelj, ki je do tedaj v najkrajšem možnem času uporabljal različna sredstva in tehnološke pripomočke ‘proti’ zunanjim povzročiteljem, postane grešnik. Postane človek, ki ni mož beseda, človek, ki obljublja nekaj, česar ne more izpolniti. Bolezen postane nekaj notranjega, ljudje izgubijo iluzijo, da bolezen ni del njih, njihove osebnosti.

Za človeka se začne mučno obdobje razočaranja in negotovosti. Začne se zavedati, da je nekaj slabega v njem, obdobje teme postane del vsakdana. Zato človek trpi, vsak trenutek doživlja kot večnost. Vržen je v čas Chronosa (kronosa), časa brez odrešitve, ko se bolezen brez milosti ponavlja iz dneva v dan.

Prav z neskončnostjo ponavljanja pa se bolnik še posebej zaveda svoje krhkosti, ranljivosti in minljivosti.
Že sama zavest o tem, da je bolan, ga spravlja v obup. Bolniki Kronos doživljajo kot začarani krog ujetosti v čas, ki mu ni konca. V resnici pa je čas bolezni čas, ko mora človek spremeniti vzorce vedenja, svojskosti mišljenja in načina predelovanja čustev. Vendar ljudje laže živijo, če si ustvarijo svet brez bolezni.

Prav zato je izgubljena iluzija po takojšnji odrešitvi toliko hujša od resničnega stanja bolezni. Človeka prej uničuje in ubije zavest, da je bolan, kot bolezen sama. Seveda, rad bi živel tako kot do sedaj, vendar nezavedno ve, da tako ne gre naprej. Bolezen je posledica njegovega delovanja.

Če želi ozdraveti, se mora človek soočiti sam s seboj, z negativnim vidikom svoje osebnosti, ki ga psihiater, psiholog in filozof Carl Gustav Jung imenuje senca. Natančneje govori o arhetipu sence, ki jo prepoznamo prek njenih simbolov, kot so DEMONI, HUDIČ in ZLOBNI DUHOVI.

Opazimo lahko, da v bolnika torej ne vdrejo virusi in bacili, ampak ‘zli duhovi’, ki jih je treba takoj pregnati. Vsaj tako uradna medicina in ljudje doživljajo patogene mikrobe na kolektivno nezavednem prek arhetipov. Arhetipi so po Jungu izvorni, podzavestni miselni motivi, skupni vsem ljudem. Predstavljajo nenaučeno doživljanje stvari na določen način.

Bolnik ve, da z boleznijo prihaja na dan negativna stran njegove osebnosti, zato se odzove z arhetipom sence. Večina ljudi se tega boji, čeprav jim senca resnično lahko sproži gon po preživetju. Aktivira se, ko smo v nevarnosti. Na dan lahko pridejo za družbeno okolje ‘nedovoljene misli in dejanja’. Človek lahko postane upornik oz. tak, kot je v svoji biti. Tega pa ljudi nočejo, saj se v ozadju skriva še večji strah. To je strah pred ekskomunikacijo, izločitvijo
iz družbe, ki je v davnih časih predstavljala smrt. Človek sam zase ni mogel preživeti.

Senca pa bolnika bremeni še drugače. Globoko v sebi, na kolektivnem nezavednem, se večina ljudi sprašuje, ali so za sočloveka breme. Dvom o lastni vrednosti se kaže v strahu, da bodo nekoč stari, bolni, da bo nekdo moral skrbeti zanje. Tega nočejo.

Zato poskušajo ljudje svojo temačno stran za vsako ceno zanikati, skriti, odstraniti. Pomislimo, kako hitro je človek pripravljen z operacijo odstraniti svoje težave, tudi ko so možnosti uspeha minimalne.

Pomembno je, da družbi vedno sporočamo, da smo dobro, da smo zdravi, da v nas ni sence. V tem se razkrije drugi arhetip, ki ga Jung postavi kot nasprotje arhetipu sence: arhetip persone, javnega socialnega jaza, ki naj bi bil pozitiven, sončen, poln ljubezni, razumevanja in ga kažemo navzven. Zato so sporočila ljudi, ki so preboleli kakšno hudo (običajno neozdravljivo) bolezen, prešerna, topla, ljubeča. Objeli bi ves svet, svetu sporočajo, da v njih ni več teme itd. Sporočajo, da skrbijo za zdravo atmosfero.

Oba arhetipa, tako arhetip sence kot arhetip persone, sta seveda del našega vsakdana, ne samo bolezni.

Za lažje razumevanje pomislimo na par, ki se zaljubi. Drug drugemu kažeta samo sončne strani svoje osebnosti, senčne pa skrivata. Počasi pa na dan prihajajo sence. Kristalizacije, tj. idealizacije ljubljene osebe, ni več. Začne se mučno spoznavanje človeka takšnega, kot je. Če par ne spozna in ne preraste svojih senc, se v javnosti sicer kažeta kot ljubeča dvojica v enem, čeprav v resnici nimata nobenih stikov in sta pusta in prazna v odnosu drug do drugega.

Pomembno je le, kakšna sta pred drugimi. Človek igra.
In ko izbruhne konflikt, je treba ozavestiti sence. Podoben proces ozaveščanja in iskanje globljega smisla naše biti poteka v bolezni.

Vendar je iskanje smisla in globljega pomena v bolezni za ljudi prenaporno in močno prepojeno z različnimi strahovi. Zato so ljudje prej nagnjeni k temu, da zatirajo oz. potiskajo svojo senco, tj. negativni del svoje osebnosti, in ga na ta način spravljajo iz zavesti v nezavedno, kot obratno. Lahko pride tudi do projekcije negativnega dela v zunanji svet in človeku se zdi, da ta aspekt v njem ne obstaja. Podobno je z boleznijo, ki je nekaj, kar morate držati čim dlje od sebe, hkrati pa je del vas.

Če pa se človek sooči s sencami, postane ustvarjalec svoje poti do zdravja in si da možnost notranjega preoblikovanja, ki se potem odrazi skozi njegovo celotno delovanje v medosebnih odnosih.

Pri tem spozna smisel bolezni in se od nje uči. Bolezen takrat ni kazen, temveč vrednota.