Čas in bolezen

15. 02. 2013
0 Komentarjev

Zavedanje dimenzije časa ima v človekovem življenju prav posebno vlogo, saj velja, da je človek ‘edino’ živo bitje, ki se zaveda svoje minljivosti. Razpet je med časom in večnostjo.

Pa vendar je človek iznajdljiv. Na voljo ima celo kopico obrambnih mehanizmov in seveda raznovrstnih zabavnih mašil (od televizije dalje …), ki ga uspešno oddaljijo od neprijetnih vprašanj, povezanih z njegovo eksistenco, predvsem z njegovo končnostjo. Smrt je oddaljena, za usodo pa imamo vedno na voljo ‘rezervne načrte’. Lahko rečemo, da tak človek obstaja v neobstajanju. Časa ni.

Ko pa človek zboli, izgubi iluzijo večnosti. Doživljati začne eksistencialno tesnobo, saj usoda relativno grozi samopotrjevanju njegove edinstvenosti in neponovljivosti, smrt pa absolutno (Tillich). Danes si še tu, jutri te ni več. Z boleznijo čas postane realnost in zavedanje tega je v samem bistvu neprijetno in boleče. Večina ljudi zato stanje in proces bolezni doživlja negativno in se ga želi čim prej rešiti.

Seveda se marsikateri bolnik začne zavedati samega sebe, odnosov in korakov, ki so ga pripeljali v bolezen. Začne se spreminjati in vedno znova odkriva globlje pomene življenja. Iskalec zdravja postane iskalec višje zavesti, iskalec in ustvarjalec večnosti.

Kdo je torej objekt ‘odrešitve’ uradne medicine?

Je to morda Noûs, po starih Grkih in gnostikih brezčasno sebstvo človeka, ki skozi nešteto reinkarnacij privzema različna časovna telesa? Zagotovo ne.

Uradna medicina je znanstvena veda, ki zelo težko presega fiziološko raven človeka in biokemične procese, s katerimi poskuša pojasniti skoraj vsa dogajanja v človeku. Bolezen, njene simptome in znake vidi ločeno od celote, tj. osebnosti človeka, da o sebstvih skozi čas ne izgubljamo besed. Objekt odrešitve ostane edinstven in neponovljiv posameznik.

V naši sedanji, krščansko pogojeni zahodni kulturi dojemamo, da nikoli prej in nikoli pozneje na svetu ne bo živel človek, kot smo mi. V času življenja, ki nam je odmerjen, odigramo svojo igro enkrat in za vselej. Ko smo po Heidg-
gerju ‘vrženi v čas’, smo resnično vrženi v konkreten čas,
ki je čas naše in skupne zgodovine. Čas našega življenja se namreč nikoli ne bo ponovil. Kljub obljubi, da bosta naša duša in telo ‘odrešena ob koncu časa’, je za posameznika vsak trenutek v tovrstnem, linearnem pojmovanju časa izredno pomemeben. Carpe diem.

Ker ima vsak posameznik neskončno vrednost, predstavlja izguba vsakega posameznika osiromašenje in izgubo nas vseh. Zato se moramo za življenje vsakega posameznika boriti. To je prava zapoved naše kulture. Zato se zdravniki borijo za posameznikovo življenje, tudi ko ni več upanja. Življenja ohranjajo, tudi ko človek brez aparatov ne bi mogel živeti. Edinstvenemu posamezniku z dušo in telesom namreč ni mogoče odvzeti pravice do tega, da je objekt odrešitve.

Po krščanstvu, ki je izvor tovrstnega gledanja na človeka in svet, so vsi dogodki, od stvarjenja do poslednje sodbe, edinstveni, kot je edinstven vsak trenutek v človekovem življenju. Nad svetom in človekom ter njegovo usodo, nad vsakim posameznikom stoji božja volja. Ker ima človek v stvarstvu najvišje mesto, je deležen prav posebne skrbi.

In prav ta posebna skrb za človeka obarva temeljne cilje uradne zahodne medicine zelo teološko. V osnovi so ti cilji soteriološki, tj. odrešenjski. Zdravnik je kot podaljšana božja roka, ki odrešuje v točno določenem času odrešenja. Grški biblični izraz za ta čas je ‘Kairós’. Med drugim se nanaša na čas izpolnitve božjih obljub, je čas, ko pričakujemo, da se božje (beri: zdravnikove) obljube izpolnijo, uresničijo.

Tovrstno delovanje nam je vsem dobro znano. Od zdravnika bolnik ne pričakuje, ampak celo zahteva, da ga čim prej odreši muk in tegob, ki mu jih prinaša bolezen. Pri tem se nihče ne sprašuje, kakšna sta  pomen in vloga bolezni, kaj govorijo simptomi.

Vzrok za tak odnos je v tem, da se bolezen in njeni simptomi  v naši sedanji kulturi doživljajo kot največji sovražnik edinstvenosti posameznika, pri čemer ni razprave – bolezen je nekaj, kar ni dobro, nevarnost, je grožnja naši eksistenci, našemu samopotrjevanju. Zato ji je treba napovedati in izvajati vojno. Bolezen je nekaj, kar prihaja od zunaj. Tisti, ki ne zmaga, tistega ni več. Viruse in bakterije se mora uničiti za vsako ceno. Gre za vprašanje ‘biti ali ne biti’. Tako kot v evoluciji, je tudi v odnosu do bolezni smisel preživetje. Osrednja ‘tema’ je boj.

Prav zato zdravniki skoraj vedno predpišejo oz. dajejo sredstva ‘proti’, t. i. ANTIZDRAVILA, katerih namen je, da zmanjšajo ali popolnoma izničijo simptome in znake bolezni. Če ima npr. bolnik temperaturo, se mu predpiše antipiretike (sredstva za zbijanje temperature), če ima revmo, mu dajo antirevmatike, ko pride do vnetij, se predpišejo antibiotiki, če kašljamo, pa antitusiki. V primeru bolečin pacient dobi analgetik, v primeru krčev pa spazmolitik itd.

Če zdravniki odpravijo oz. zatrejo povišano temperaturo, gnojno vnetje, izrežejo tumor, imajo občutek , da so pri zdravljenju uspešni. Če pa pri zdravljenju niso uspešni, pa vedno znova z novim sredstvom ali postopkom obljubljajo odrešitev. Zdravnik mora namreč ne glede na sredstva narediti vse.

Kako občutljivo je to področje, lahko opazimo v primerih, ko se zdravnik ne drži protokola zdravljenja ali spregleda znake bolezni in bolnika ne pošlje naprej v bolnišnico ali v klinični center, pacientu pa se stanje poslabša. Ker se ni držal protokola odrešenja, je deležen pravega pogroma, javnega zaničevanja in obsodbe. Zadeva je toliko hujša, če gre za otroka, ki umre. Javnemu linču se ne bo izognil.

Smer časa je namreč po krščanstvu popolnoma nepovratna. Govorimo o linearnem času, ki ima absolutni začetek in gre proti koncu. Po tej časovni perspektivi nas trda božja roka vodi, da vsak dan v vseh pogledih vsaj malo napredujemo. Če pa človek umre po ‘zdravnikovi krivdi’, mu ta odvzame možnost nenehnega razvoja in odrešitve.

Vendar niso le zdravniki tisti, ki si želijo pretežno odrešenjskega odnosa do bolezni. V enaki meri to pričakujejo pacienti, zato je odnos med pacientom in zdravnikom velikokrat nevrotičen, saj temelji na prisili ponavljanja relacijskih vzorcev.

Po kitajskem horoskopu se izteka leto zmaja, ki predstavlja leto oz. čas sprememb. Ko se ozremo na preteklo leto, lahko te spremembe nedvoumno opazimo, saj so ga bolj kot katerokoli leto doslej označevale spremembe na področju zdravstvenega in socialnega varstva, šolstva in drugje. Skupni imenovalec vseh sprememb je načrtno vodena družbena kriza. Ljudje si marsikaterih sprememb ne želimo, zato smo se začeli upirati. Podobno je pri bolezni. Kriza mobilizira in aktivira človekove sile.

Nam bo uspelo?
Filozof si postavlja vprašanja, teolog odgovarja.
Odgovor nam bo prinesla prihodnost. Krizo Kitajci poimenujejo WEI-JI. Wei predstavlja nevarnost, da naredimo oz. nadaljujemo korake, ki so nas pripeljali v krizo in grozečo destrukcijo, JI pa predstavlja možnost, prave korake, ki nas bodo pripeljali iz krize.

Neoliberalna logika današnjega časa, ki peha ljudi v krizo, je zgrešena in sporna. Kljub temu pa se sprašujem, ali je v njej tudi kaj dobrega. Če po evropsko prevedemo kitajski simbol JIN-JANG, si namreč lahko rečemo, da je v vsaki dobri stvari nekaj slabega, v slabi pa nekaj dobrega.

Na področju zdravja dobro v slabem osebno vidim v tem, da bodo morali ljudje sami kaj storiti za svoje zdravje in se ne opirati le na odrešenjsko medicinsko delovanje. Pri tem se bomo morali spremeniti vsi.

Si predstavljate ogorčenost mame otroka, ki pride do zdravnika zaradi visoke temperature, ta pa ji začne kot stara dobra mama razlagati, da je najpomembneje, da otrok veliko pije, naj mu polaga na glavo mrzle obkladke ter zavije noge v mokro brisačo.

Ta prispevek pišem v iztekanju leta 2012. Čeprav bo ob objavi februar, želim ljudem, predvsem pa politikom, veliko modrosti. Upam, da se nam bo v letu 2013, letu ‘malega zmaja’, to tudi uresničilo.

Kača namreč predstavlja simbol modrosti.

Piše:
mag. Milan Casagrande,
univ. dipl. psiholog