CEPLJENJE je napad na naravno imunost

12. 04. 2013
1 Komentar

 

Piše:
mag. Milan Casagrande,
univ. dipl. psiholog

 

 

Etična drža uradne medicine in zagovornikov cepljenja sloni na njihovem globokem prepričanju, da zdravila in cepiva prinašajo več koristi kot škode. To etiko imenujemo UTILITARIZEM. Pooseblja jo filozof John Stuart Mill s svojim konsekvencionalizmom: moralno pravilnost nekega delovanja je treba meriti izključno po pričakovanih posledicah. Posledice cepljenja so po njihovem za človeštvo neskončno dobre, ne glede na stranske učinke pri posamezniku. Zato cilj opravičuje sredstva.

Seveda se vedno postavlja vprašanje, kdo ima koristi, kdo pa plačuje negativne posledice. Cepiva so se namreč sredi devetdesetih let enakopravno pridružila donosnim sredstvom PROTI (antipiretikom, antibiotikom) boleznim, ki slabijo in izkrivljajo reakcije imunskega sistema. Zdi se, da je na udaru farmacevtskih multinacionalk prav imunost oz. odpornost, ki nam jo je skozi stoletja podarila narava.

Jasno je, da se zdravja oz. ravnotežja organizma ne da tržiti, zato je treba človeku odvzeti tisto, kar že zadovoljuje njegove potrebe, ter mu prodati sredstva, ki ustvarjajo odvisnost.

In kaj je lepšega, ko ti celo ustavno sodišče zapove, kaj moraš kupovati, kot se je to zgodilo v Sloveniji?! Njegova razsodba, da starši v imenu (neobstoječe) kolektivne imunosti ne smejo svobodno odločati o cepljenju, je odločitev, ki je družbeno škodljiva, saj omogoča le kriminalizacijo staršev in ‘svobodno trgovsko rapsodijo’. Necepljeni otroci namreč ne škodijo prav nikomur.

Norme, kako naj se obnašamo, tako uradne, npr. zakoni, kot neuradne, namreč niso, niti ne bi smele biti produkt pravnih in državniških zadev. Norme izhajajo iz vrednot, tj. spleta idej o tem, kaj je v družbi vredno in zaželeno oz. pričakovano. Zaželeno in pričakovano pa je omogočanje ustvarjanja naravne imunosti, ki ne slabi imunskega sistema.

Ne nazadnje niso pravila in zakoni tisti, ki naredijo ljudi, ampak obratno, ljudje jih s svojimi odnosi artikuliramo in določamo. Prav zato so zakoni in pravila tudi spremenljivi. Posebej velja to za cepljenje, pri čemer se ‘svobodno’ trguje z otrokovim imunskim sistemom.

Kaj pa kritiki cepljenja?
Tudi pri kritikih cepljenja lahko opazimo, da so vse preveč enostranski, prepogosto se namreč omejujejo le na imunizacijo, ne na celoten sistem razbijanja imunosti. Moti jih le cepljenje, ne moti pa jih delovanje PROTI še na drugih področjih boja proti boleznim (antibiotiki, antipiretiki, antirevmatiki …).

Prav vsa sredstva PROTI so namreč medicinske učinkovine, ki imajo stranske učinke in neposredno vplivajo na imunski sistem.

Poleg tega so usmerjeni le na stranske učinke cepiv z neživimi mikroorganizmi, ki pa imajo dodane t. i. adjuvanse, ki so običajno iz aluminijevih soli in imajo nešteto stranskih učinkov od alergij dalje. Vbrizgani aluminij seveda lahko povzroči alergijsko reakcijo, vendar ni edini. Aluminij je tudi v pecilnem prašku, pa tudi v dezodorantih … Zato porasta alergijskih in raznih avtoimunih bolezni ne moremo in ne smemo pripisati le cepljenju.

Kritike cepljenja tudi ne moti način človekovega življenja v celoti, ki vodi k razbitju imunskega sistema. Dejstvo je, da moramo v življenju sami kaj postoriti za svoje zdravje, najboljši način za to pa je, da poskrbimo za lastno imunost. Če se pravilno in dovolj hranimo, gibljemo, spimo, pa tudi če imamo primeren odnos do lastne duševnosti in do drugih, sami spodbujamo in gradimo imunski sistem.

Dejavniki slabljenja in razbijanja imunskega sistema pa so pretirano uživanje cigaret, alkohola, nespečnost, pretirano delo, negativen odnos do sebe in drugih.

Glede na povedano je razumljiv odpor uradne medicine, ki doživlja napad na cepljenje kot napad na medicino v celoti. Prav imajo. Če že, bi morali spremeniti vso medicino. To pa bi pomenilo njen konec.

Imunost nas varuje in ščiti pred povzročitelji bolezni in zagotavlja hitrejšo rehabilitacijo po infektih. Je nenadomestljiva, saj brez nje ne bi bilo nas oz. življenja na svetu. Omogoča jo izredno kompleksen in prefinjen imunski sistem, ki se je razvijal vso človeško zgodovino. Poznamo specifični in nespecifični imunski sistem. Specifični imunski sistem deluje na dveh nivojih, in sicer kot celična imunost, druga pa je t. i. humoralna imunost.

Poleg specifičnega imunskega odgovora se naš organizem brani tudi z nespecifično imunostjo. To zaščito nam omogočajo nepoškodovana koža in sluznice, snovi v slini in solzah, želodčna kislina, encimi v prebavnem traktu, delo migetalk v dihalnem sistemu, ki prek sluzi in kašlja izločajo nezaželene tujke iz telesa.

Cepljenje pa je za razliko od naravne imunosti umeten proces, ki ni enakovreden naravni imunosti. Izključuje namreč celovitost imunskega sistema, saj je usmerjeno na vzpostavljanje odpornosti organizma le na osnovi protiteles, ki nastanejo v telesu, ko smo vanj vnesli mrtve, omrtvičene mikroorganizme ali njihove delčke, ki povzročajo bolezen. Ko se pozneje organizem sooči s pravim patogenom, povzročiteljem bolezni, ga prepozna in se s protitelesi hitreje odzove. Imunost se enači le z imunskim spominom, o čemer lahko upravičeno dvomimo.

Naravni imunski sistem pa ima vlogo, da prepozna, napade in uniči ter izloči povzročitelje kužnih bolezni, pa tudi tumorske celice lastnega telesa kot nekaj tujega. Telesne tujke prepozna, ker so njihovi sestavni delci, tj. beljakovine (antigeni), drugače strukturirani.

Ko se celotna imunost skrha, tj. ko odpornost organizma na različne dejavnike oslabi, imunski sistem popusti. Kot rezultat nastane bolezen ali tumor.

Kot sem že omenil, se vsa zdravila in cepiva neposredno vmešavajo v delovanje imunskega sistema. Vsebujejo sredstva, ki imajo poleg zaželenih učinkov tudi nezaželene učinke – in tako je tudi z učinkovinami v cepivih. Cepljenje je škodljiv dražljaj, ki spremeni resonančno frekvenco obrambnih mehanizmov.

Opažamo, da nekomu cepiva škodijo, drugemu pa ne. Vzrok je v tem, da smo si različni. Vsak ima svojo individualnost in z njo povezano točko minimalne odpornosti. Cepljenje tega ne upošteva, saj se vrši vedno na enak način. S cepivi v telesa neselektivno vnašajo telesu tuje snovi brez ozira na posameznikovo senzibilnost. Občutljive otroke in ljudi to ‘vrže iz tira’. Spremeni se njihovo energijsko ravnotežje, točka minimalne odpornosti se zniža in lahko postanejo dovzetni za najrazličnejše bolezni.

Pri tem seveda ne gre le za kemične in celične mehanizme, ki sprožijo reakcijo ob cepljenju, ampak za to, da učinkovine v cepivu spremenijo dinamično energetsko ravnotežje telesa. Enako se zgodi pri hudi bolezni ali zdravilu. Vsa ta sredstva konkretno spreminjajo frekvenco, tj. hitrost elektromagnetne vibracije človekovih celic in celotnega organizma.

Problemi s stranskimi učinki pri cepljenju (ali zdravilih) seveda nastanejo le tedaj, ko pride do resonance med frekvenco cepiva in frekvenco posameznikove dojemljivosti za določeno bolezen. To se običajno zgodi, ko oseba ni v ‘dobri koži’ oz. njeno zdravje ni na visokem nivoju ali ima genetske predispozicije.

Tedaj se obrambni mehanizem odzove v razponu od blagih do zelo močnih reakcij, simptomi bolezni pa se kažejo od lokalnega vnetja, srbečice in rahle bolečine do mrzlice, izgube teka, bolečin v mišicah. V najhujših primerih pa pride do hudih bolezni (npr. epilepsije, avtoimunih bolezni), ki datirajo od cepljenja dalje.

Te osebe so dojemljive tako za cepiva kot prave mikrobe. To pomeni, da občutljive osebe zbolijo, ko so izpostavljene pravemu mikrobu določene bolezni, tudi če se cepijo.

Če pa je zdravje osebe skoraj stabilno, organizem ni občutljiv, zato se ne odzove na cepivo. Taka oseba ne bo reagirala oz. zbolela, tudi če se okuži s pravim povzročiteljem bolezni. Če ni resonance, ni reakcije.

Starega suženjstva ni več. Pojavila pa se je nova oblika sužnja, tj. človek potrošnik, ki se ni nikoli pripravljen odreči ugodju.

Ljudje sploh ne bi razmišljali o cepljenju, če ne bi bilo stranskih učinkov. Malo jih je, zato pa so toliko bolj tragični za tiste, ki se obreda cepljenja udeležijo in ‘pokasirajo’ različne bolezni. Po drugi strani pa ljudje niso pripravljeni nič narediti za ohranjevanje in spodbujanje naravne imunosti. Stranske posledice so posledice celote zgrešenih odnosov, zato bi se morali ljudje vprašati, kaj želimo. Cena ugodja je cena kolateralne škode.