Čudežni napoj

14. 06. 2013
0 Komentarjev

Ljubezen –
revne naredi bogate,
razumne ‘brezglave’,
izgubljene najdene …

Zaradi nje so se zgodile najlepše umetnine, najžlahtnejše rime, najlepši nasmehi, najbolj ganljive ‘usode’ … V imenu ljubezni se nam je vsem pred očmi srca storila čista in neminljiva sreča. Velikokrat tudi neizgovorljiva bolečina.

Ne poznam nobene druge stvari na svetu, ki bi bila v svoji osnovi sposobna sprožiti, kar lahko ljubezen. V vseh različicah in izpeljankah ima neskončno mnogo čudežnih zgodb. 

Kaj je ljubezen, bi vsak odgovoril drugače. Žgečkanje znotraj, nepopisna sreča in želja po bližini ljubljenega so seveda pri vseh enaki. Razlikujemo pa se po načinu delovanja v razmerju, kar je seveda odraz naše in partnerjeve osebnosti. Odnosi, pa naj bodo partnerski, prijateljski ali družinski, delujejo na energijah. Ko se te povežejo, se vse razširja in vsako dejanje, ki je bilo prej, ko smo ga počeli sami, precej nepomembno, zdaj, ko ga imamo s kom deliti, naenkrat pridobi pomembnost in zadovoljstvo, ki ga nosi, je toliko večje. Prav zato je vsaka, še tako navidezno ‘nepomembna’ stvar, ki jo počnemo s tistimi, ki so nam dragi, tako zelo prijetna. Vsak z določenim početjem, s svojim vplivom, s tem, kar je, doda tisto ‘nekaj’, kar ne more prinesti drugega kot srečo. To potrjuje tudi rek, ki pravi, da so najlepše stvari tiste, ki jih lahko delimo. Morda se sliši zapleteno, a je v resnici zelo preprosto. Ljubezen pač ni ‘preračunljiva’ – ne načrtuje, samo je in naredi vse, da si bo godila in krepila ta občutek blaženosti.

Obiskala sem  zanimivo predavanje o odnosih in čustvih, na katerem je bila rdeča nit pomen ohranjanja svobode. »Naj partnerja ne počneta vsega skupaj, ampak naj vzdržujeta tudi na primer svoj krog prijateljev, svoje hobije … Naj ohranjata ‘svoj prostor’. Svoboda, ki si jo dajeta, ju bo kvečjemu zbližala, ne oddaljila. Šele ko znaš biti sam, samostojen, neodvisen, se lahko popolnoma podariš izbrancu. Ljubezen je (po)vezava, a tudi dihanje znotraj nje,« pove predavatelj. Doda, da je dobra zveza plod trdega dela, predvsem na padcih, ki se zgodijo. Naj v partnerstvu ne vztrajamo iz navade, ampak iz želje po sreči, ki si jo dva lahko podarita. Ljubezen je na začetku iskrica, ki ne ‘zahteva veliko’, skozi leta, ko prvotna zaljubljenost zraste v ljubezen, pa jo je treba prižigati in se vsak dan znova zaljubljati v malenkosti. Ljubezen je napoj, ki ga je treba piti po požirkih.

Ljubezen je nevidnost, ki se razprostira med nami. Edini pravi magnet, ki mu nihče ne ubeži. Ob njej klonejo najmočnejši in vstajajo padli. Ja, ko srca stisnemo skupaj, ni nikdar enostavno … Pa vendar ravno to v naših življenjih riše prave dimenzije. Objemi so tako tesni, da srce komaj diha, energija in bit se razležeta, da se meje med nami komaj poznajo, takrat se zasidraš nekam, kjer ni namenjeno, da bi (še) kdaj odšel (le zakaj?!). Sidro ‘tone’ vedno globlje, val pa premika tisto, kar je nad njim.

Srce se z njo prične odpirati, razum odmikati. Takrat je najlepše razmišljati, delovati, ŽIVETI! Žar, ki doseže moč sonca, toplota, ki tali najbolj zamrznjena srca, svetloba, ki slepi in kljub temu ponudi najlepši vpogled; da bi opazil nekatere stvari, ni treba imeti odprtih oči!

Odpreti je treba samo srce …

Tam, kjer vlada ljubezen, ni ne velikih ne majhnih.
(Japonski pregovor)

 

Ljubezen sta prostor in čas, merjena s srcem.
(Marcel Proust)

 

Treba je priznati, ljubezen je velik učitelj.
Človeka nauči biti, kar ni nikoli bil.
(Moliere) 

 

V naravi duha je, da verjame, in v naravi volje, da ljubi.
(Blaise Pascal)

 

Piše: Polona Krušec