Estetska kirurgija – čopič, paleta in barva kirurga

12. 04. 2013
0 Komentarjev

Tudi med medicinci obstajajo umetniki. Njihovo delo se začne tam, kjer ga je ustavila narava – na platnu z imenom telo.
O njenih mejah sem se pogovarjala z doktorjem Maticem Fabjanom, specialistom estetske kirurgije.

Kateri posegi so v Sloveniji med moškimi in ženskami najpogostejši?
Ženske pri obiskovanju estetske kirurgije precej prednjačite, vaših obiskov je približno 80 odstotkov. Poseg, ki si ga največkrat privoščite, je korekcija dojk (povečanje, zmanjšanje, dvig), sledi operacija nosu. Pri moških je le-ta daleč najpogostejša, na drugem mestu so korekcije odvečne maščobe okrog pasu. Večje popravke si zaželi približno tisoč slovenskih strank na leto, manjših korekcij pa petkrat več.

Katere postopke lahko pacienti pričakujejo pred posegom?
Stranka mora pričakovati prvi posvet, na katerem se podrobno pogovorimo o njeni pretekli medicinski zgodovini. Praviloma so to ljudje, ki v času posega ne jemljejo zdravil, se ne zdravijo za kroničnimi boleznimi, pogovorimo se tudi o družinski anamnezi. Opraviti morajo nekatere osnovne izvide, krvne preiskave in vnetne parametre. Ob prvem posvetu dobi pacient tudi določena navodila, npr. odsvetuje se kajenje deset dni pred operacijo, priporoča pa odstranitev pirsingov za čas operacije. Sam urnik prilagodimo tako, da ob operaciji pacient ni prehlajen in da ženske nimajo mesečnega perila.

Kateri so najpogostejši zapleti pri priljubljenih posegih? So ti zapleti vezani tudi na zdravniško nestrokovnost?
Medoperativnih zapletov skoraj ni, pooperativni pa so vezani večinoma na samo celjenje, npr. vnetje rane, nastanek hematoma, krvavitve. To so manjši zapleti, tudi takih je v zadnjih letih zelo malo. Stranski učinki operacije pa so podplutbe in bolečine, te je treba ‘sprejeti in preboleti’, dokler ne izginejo. Po posegu se priporočata predvsem počitek in previdnost pri gibanju, ležanju. Npr. pri operaciji prsi je treba nositi modrček en mesec, da se vsadek lahko lepo vraste v tkivo. Pri estetski korekciji nosu se svetuje še korekcija dihanja v izogib postoperativnim zapletom.

Kdo se največkrat pojavi v ordinacijah estetske kirurgije?
Največ strank predstavljajo ženske med 25. in 40. letom, družinske mame po dveh porodih, z ovenelimi dojkami, izgubo samozavesti, ki si želijo popraviti ta del sebe. Večkratnih povratnikov ni veliko. Stereotipna stranka estetske operacije je znana osebnost, a takih je le tisočinko. Ukvarjamo se s povsem ‘navadnimi’ ljudmi. Na nepolnoletnih opravljamo samo korekcije ušes, najstarejše stranke pa presežejo tudi osemdeseta leta.

Kolikšen delež strank zavrnete in zakaj?
Zavračamo stranke z nerealnimi željami, npr. spremembe obraza po podobi živali. Zgodi se, da pacient prinese sliko filmskega igralca, športnika, pokaže nanjo in reče: ”Hočem, da je moj nos takšen.” V praksi to ni popolnoma izvedljivo. S pacientom se pogovorimo o njegovih željah in oblikujemo izvedljive modele, na podlagi katerih potem izbere. Niso vsi nosovi lepi na vseh obrazih. Pri pacientih s preveliko telesno težo pa operacijo odložimo. V tem primeru mora stranka namreč najprej spremeniti način življenja, saj ji operacija ne bo pomagala in telesno težo bo po treh mesecih spet pridobila – poseg je nesmiseln.

Imate sami kakšne zadržke glede izvajanja lepotnih posegov?
Ne razumem žensk, ki si želijo ogromne dojke, čeprav jim razložim, kako moteče so lahko. Zadržke imam tudi do opravljanja posegov pri pacientih, ki na to še niso povsem pripravljeni, in če si želijo posega zaradi nekih trenutnih smernic; želijo na primer, da jim naredim brazgotino. Zato tudi nisem pristaš tatujev; v nasprotju s priljubljenim mnenjem jih tudi laser ne odstrani popolnoma. Plastična kirurgija je reverzibilna, pri njej stremimo k neki normalni podobi, ne k skrajnostim. Težko pa je določiti mejo. Sam potrebe po lepotnih korekcijah nimam, jih pa pri drugih popolnoma sprejemam. V končni fazi je to nekaj zelo podobnega barvanju las ali nakupu boljšega avtomobila.

Je torej potreba po operaciji enako upravičena pri ljudeh, ki niso zadovoljni z naravnim stanjem, in tistih, ki jim je spremembo povzročila bolezen ali poškodba?
Mislim, da. Ženska, ki je imela raka, je prej imela dojke. Bolezen ji je to odvzela in sedaj bi si rada pomagala, si povrnila samozavest. Drugi se je sprememba pač zgodila s porodi. Tretja pa je tista, ki jih sploh nikoli ni imela in je to že od nekdaj vplivalo nanjo. Zame imajo vse enako opravičljiv razlog.
Piše: Sabina Špitalar