FILOZOFIJA ZDRAVJA

28. 11. 2012
0 Komentarjev

Bolezen kot določeno stanje zavesti in duha.

Spoštovani bralci, kolumna, ki je pred vami, je namenjena obravnavi zdravstvenih in bolezenskih težav z najrazličnejših vidikov. Ljudje smo si po družbeni naravi različni, različno vrednotimo zdravje in bolezen, predvsem pa pri reševanju težav, povezanih z zdravstveno problematiko, uporabljamo različne strategije. Največkrat je osebni vzorec načina reševanja in ohranjanja zdravja pogojen s pogledom na bolezen, kot jo dojema vzpostavljen uraden zdravstveni sistem v določeni državi. Če ta dobro deluje, se večina ljudi o njem ne sprašuje, prav tako se ne sprašuje, na osnovi kakšnega pogleda na svet je posamezen zdravstveni sistem sploh nastal.

Prav zato se v prvi kolumni najprej dotikam vprašanja ’bolezni kot vojnega stanja’, ki je v naši kulturi prevladujoč. Uradna medicina bolezen in njene simptome doživlja kot nevarnost, kot grožnjo naši eksistenci. Gre za ’biti ali ne biti’, ki ima eksistencialistične temelje v teoriji evolucije. Nadalje bom obravnaval mehanicistično pojmovanje človeka, ki je drugi pomemben temelj uradne medicine. Bolezni so posledica dotrajanosti ali izrabe določenih organov. Človek je stroj, ki ga lahko obnavljamo, zdravljenje pa predstavlja postopke, ko je mogoče organ zamenjati, nadomestiti in človek deluje naprej.

Šele tedaj, ko bolezen postane trajna, tj. kronična, ko ljudem obstoječa uradna medicina oz. sistem zdravljenja ne da rešitve, se lahko začnejo spraševati, ali se da ’premagati’ bolezen na kakšen drug način. Takim ljudem pravim ’iskalci’ zdravja.

Zdravje iščejo pri uradni, t. i. zahodni medicini, ki je v svetu prevladujoča, hodijo do bioenergetikov, na bioresonančne terapije, k naturopatom, homeopatom, kiropraktikom, k ljudem, ki zdravijo z Bachovimi kapljicami itd. Drugi se usmerijo k indijskim zdravilnim tradicijam in začnejo izvajati jogo, meditacijo, post ali se zatečejo k ajurvedskim zdravilcem. Spet tretji se usmerijo h kitajski tradicionalni medicini oz. k ljudem, ki zdravijo z akupresuro in akupunkturo itd. Četrti gredo k čudežnim zdravilcem v gozdove Amazonke itd.

Katero metodo zdravljenja ’iskalci’ izberejo, ko uradna medicina odpove, je odvisno od različnih dejavnikov.

Zunanji dejavniki so v prvi meri informacije bolnikov z enako boleznijo, bolnikov, ki imajo s posameznim zdravilcem pozitivne izkušnje, ter informacije dobronamernih sosedov, tračarske literature, revij o zdravju itd., ki nas seznanjajo z drugačno potjo.

Notranji dejavniki pa so čustveni, motivacijski in spoznavni. Iskalec zdravja ima večjo ali manjšo mero strahu, velikokrat najprej izbere tisto, ki mu obljublja takojšnjo in največjo rešitev, šele po tem, ko vera izpuhti, poišče novo v upanju, da bo bolje. Zgodba se ponavlja, in ko zdravja ni in ni, ga bolezen mogoče le odpre vprašanjem o smislu življenja in začne iskati bit in smisel bolezni. Velikokrat so nam na televiziji na voljo romantični filmi, ki pričajo o ljudeh, ki so tik pred smrtjo spremenili sebe in svoje slabe odnose. Bolezen je torej določeno stanje zavesti in duha.

V knjigi Skrivnost, ki je trenutno priljubljena na tržišču, avtorica piše o veri in zdravju. Prosi, veruj, sprejmi so trije elementi, ki s temeljno skrivnostjo – zakonom privlačnosti – prikličejo zdravje. Centralna točka je zgrešeno mišljenje. In ker je v misli moč, moramo samo spremeniti mišljenje in spremenili bomo izkušnjo bolezni v izkušnjo zdravja.

Za iskalce zdravja bom ta del soočanja z boleznijo poimenoval in interpretiral kot: ’bolezen kot fikcija’. Tema se nanaša na iskanje tega, kar človek dela ’napačno’.

Tisti iskalci zdravja, ki pa jim vera ni blizu, najprej izberejo tisto videnje, tisti pogled, ki odgovarja njihovemu spoznanju. Večinoma so to spoznavni negativisti.

V sebi nosijo spoznanje, da je življenje krivično, da ni pošteno, da so zboleli, in podobno. Sam sicer bolj ustrezam tistim iskalcem zdravja, katerim lahko približam videnje, da je življenje pravično. Bolezen torej obravnavam in razlagam kot individualno spoznavno izkušnjo. Izkušnje pa niso niti dobre niti slabe. Bolezen je torej lahko odraz življenjske filozofije. Laing v knjigi Jaz in drugi govori o ontološki negotovosti kot o četrtem načinu soočanja človeka s svojim neobstajanjem. Bolezen pa je lahko strategija, da izpolnimo svojo praznino in začnemo obstajati. Kar pomislimo na večne iskalce zdravje. Hodijo od Poncija do Pilata, in ko slučajno naletijo na možnost ozdravitve, se ji na daleč izognejo. Bolezen je bit njihovega obstoja.

Filozof v vsakem izmed nas si postavlja vprašanja. Odgovore pa dobimo ali tudi ne.

Ko nam prek bolezni grozi usoda in smrt, se zavedamo lastne minljivosti. Čas za prejetje odgovora in odrešitev nam je skopo odmerjen. Ko poskušamo ujeti duh časa v odgovorih večnosti, ki nam jih prinašata bolezen in zdravje, se rojevamo kot ljudje. Ali poznate morda kakšno drugo silo, kot sta bolečina in trpljenje, ki nas lahko zbudi?

Lastne modrosti in vprašanja ter modrosti različnih znanj z vseh vetrov mi tudi vi lahko pošljete na uredništvo. Na ta način me boste lahko vodili, da bom za vas iskal odgovore na nivoju naučenega in večnega znanja.

Mag. Milan Casagrande, univ. dipl. psiholog