Intervju – Tomaž Gantar

15. 02. 2013
0 Komentarjev

S sogovornikom klepeta Evita Leskovšek, dr. med., spec.

Dr. Tomaž Gantar, zdravnik, kirurg, direktor bolnišnice, minister … Pravijo, da če ima človek pred seboj cilj in močno voljo, zastavljeno tudi doseže. Ali ste že od nekdaj želeli stopati po taki poti in delovati na vseh teh funkcijah, tudi danes kot minister za zdravje?

Ne, nikdar. Za vsak položaj, ki sem ga prevzemal, tudi funkcijo ministra za zdravje, nisem nikoli predvideval, da se bo to zgodilo. Pri tem gre najverjetneje za splet okoliščin in v nekem določenem trenutku tudi za odločitve, da prevzameš neko mesto. Pravzaprav ni bil nikoli moj glavni namen, da bi ‘iskal’ te funkcije.

Znani ste po tem, da ste večinoma nasmejani, dobrohotni, iz vas veje nekakšna sveža vedrina. Dajete vtis, da ste uspehe na svoji profesionalni poti dosegli lahkotno in samoumevno. Kot zdravnik ste bili spoštovani in priljubljeni, kot župan ste v Piranu nedvomno pustili pečat. Kaj pravite o izreku per aspera ad astra, od trnov do zvezd?

Ljudje po navadi vidijo le tiste redke lepe trenutke, ‘končne’ uspehe, če temu rečeva ‘zvezde’. Za njimi pa je seveda ogromno dela, odgovornosti, skrbi in neprespanih noči. Zelo malo časa je, pri vsem delu, da bi užival v uspehih, in kot nekateri pravijo temu, bil nekakšna ‘zvezda’.

Nekateri modreci pravijo, da ni pomemben zgolj cilj, ampak tudi pot, kako priti do cilja. So vmes še kakšne majhne zvezdice, zadoščenja?

Nedvomno so zadoščenja. V zadoščenje mi je že, ko srečujem ljudi, ki so me spremljali na moji poti, in ko so tudi oni zadovoljni s tem, kar smo naredili. Predvsem pa mislim, da je pomembno, da delaš po svojem prepričanju, zaradi katerega ti tudi po določenem času ni žal za dejanja, odločitve, ki si jih sprejemal. Zadovoljstvo je seveda vedno znova, ko je viden rezultat dela.

V vašem življenju se prepletata zdravstvo in politika. Za zdravnika in politika v naši družbi veljajo različni vrednostni in etični sistemi. Kako uspete uskladiti ti dve ‘etiki’?

Predvsem pri tem ne delam razlike. Pri opravljanju vsakega dela moraš ravnati odgovorno, ne samo do sebe, ampak tudi do vseh ostalih. To se ponekod izraža bolj neposredno, kot na primer pri zdravniškem delu, kjer je to še toliko bolj prisotno. Pri svojem delu torej ne razlikujem, kako etično opravljati delo zdravnika, direktorja,  župana ali ministra. Verjamem, da je potreben enak pristop. Če bi bilo to splošno veljavno, bi bilo najbrž marsikaj drugače.

Veliko zdravnikov je pristalo v ni škoda, tako malo zdravnikov imamo, pa še ti se odločajo za politiko?!”

Sam poklic še ne zagotavlja etike. Na žalost ne. Res pa je, da se za zdravniški poklic odloča več ljudi, ki imajo to ‘nekako vgrajeno’ v sebi. Da pa jih pot zapelje, tako kot mene, tudi v politiko, je splet okoliščin.

V svojem mandatu ste se lotili nekaterih trdih orehov, kot so vzdržnost zdravstvenega sistema, fenomen lobistov v zdravstvu, prodaja krvnih pripravkov; na skupščino zdravstvene blagajne ste šli v ključnih trenutkih nepovabljeni … Dajete občutek, da sledite svoji viziji in jo uresničujete. S kakšnimi težavami se soočate pri tem?

V nekaterih trenutkih, ko mogoče gledam kakšen korak naprej, se soočam s številnimi nasprotovanji. Moram pa reči, da me to načelno ne ovira. Če sem prepričan v svoj prav, me tudi nasprotna stran ne omaje. Videti je, da sem po naravi malo trmast in me nasprotovanja ne motijo.

Kako mislite, da se delo v vašem mandatu razlikuje od dela vašega predhodnika, Marušiča?

Seveda težko ocenjujem delo predhodnika. Mislim pa, da se razmere v zdravstvu od mandata do mandata zaostrujejo, predvsem zaradi finančnih stisk, ki so danes najbolj v ospredju, čeprav o tem govorimo že dolgo. Tudi zaradi drugih nakopičenih težav. Menim, da je današnji mandat do sedaj najtežji, glede na to, da nimam več veliko časa na razpolago in da je pred nami ogromno odprtih vprašanj in nerešenih problemov. Seveda tudi zaradi finančne krize, ki je zajela vso Slovenijo, tudi zdravstvo.

Po čem želite, da bi si vas v zdravstvu zapomnili?

Ne želim si, da bi bil jaz tisti, ki je javno zdravstvo in naše dobro zdravstvo spravil na slabši nivo, kot ga imamo danes. Vsa prizadevanja gredo v smeri, da bi v večini primerov ohranili dobro, dostopno in kvalitetno zdravstvo, čeprav se pojavljajo določeni odpori. Nedvomno cenim strokovnost dela naših zdravnikov, je pa res, da imamo veliko organizacijskih težav. Med nami imamo veliko razvad, zaradi katerih je težko razumno in še bolj v prid bolnikom organizirati kakšno stvar. Mislim, da je to v človeški naravi. Glede na to, da se tega zavedamo, in glede na to, kar sva prej govorila o etiki in morali našega dela, spoznavamo, da so te spremembe v dobro naših bolnikov.

Večina ministrov se je kljub deklarativnemu pomenu preventivne medicine ukvarjala predvsem s kurativo (torej zdravljenjem) in ‘gašenjem požara’ na različnih področjih, ko je okvara na zdravju že nastopila. Kako vidite, da bi lahko s sistemskimi spremembami obrnili zdravstveni sistem k ohranjanju in krepitvi zdravja?

Res se je večina pred mano glavnino časa ukvarjala predvsem s kurativno medicino in bolnišničnim zdravljenjem, glede na to, da za to dejavnost v zdravstvu porabimo največ denarja. Na drugi strani je bila zanemarjena osnovna zdravstvena dejavnost, še bolj pa preventivna medicina. Sedaj je čas,da dolgoročno vidimo glavno vsebino zdravstva v vlaganju v preventivo. Vrednost vlaganja v preventivo in prepričevanje ljudi v zdrav način življenja je, ne samo v Sloveniji, marveč tudi po svetu, edini možni način za dolgoročno vzdrževanje zdravstvenega sistema. Kljub krizi, kljub manjšanju sredstev v zdravstvu še naprej podpiramo projekte, ki vodijo v zdrav način življenja in jačanje primarnega nivoja, npr. referenčne ambulante. Predlagana je tudi reorganizacija na področju javnega zdravja, in sicer v smeri, da bi več znanja, pa tudi več denarja vlagali v preventivno dejavnost.

Kaj pa vse dileme okoli nove zakonodaje in združevanja Inštituta za varovanje zdravja in Zavodov za zdravstveno varstvo? Reševanje tega je izziv, ki bo najbrž imel dolgoročne posledice za zdravje vse populacije?

Tukaj smo prepoznali trend povečanja tržnega deleža, večji interes v tej smeri nekaterih Zavodov za zdravstveno varstvo. Pomen predloga tega zakona vidim v tem, da damo ustrezno težo dejavnosti javnega zdravja, medtem ko je tržna dejavnost le orodje v rokah ostalega …

Država pa je tista, ki mora zagotoviti nemoteno dejavnost skrbi za populacijo in njene skupine?

Več denarja bomo morali nameniti za to dejavnost, nedvomno.

Ob vseh pomembnih odločitvah in rešitvah v zdravstvu, kot so čakalne vrste in podobno, v današnji resničnosti narašča število ljudi, ki nimajo niti dostopa do zdravstvenega varstva. Kje vidite sistemsko rešitev za najbolj ranljive, saj trenutno rešujejo stanje prostovoljne ambulante pro bono, kjer v zadnjem času beležijo 50-odstotni porast?

Kriza je rezultat situacije na področju gospodarstva in financ in resnično upam, da so te pro bono ambulante izjema, da ne bodo postale pravilo. Rešitev je v ureditvi sistema financiranja. Predvsem je treba ločiti obvezno zdravstveno zavarovanje od dopolnilnega, tudi vsebinsko.
Vsi, ne glede na status posameznika ali stanje njegove zaposlitve, bi morali biti obvezno zavarovani. Verjamem, da je to mogoče izpeljati tudi v današnjem času.

Imam dve vprašanji za vas kot urologa? Kaj kot urolog menite o obrezovanju dečkov?

Kot zdravnik sem vsekakor proti vsakemu posegu, ki ni medicinsko indiciran in ni potreben. Ni pa pošteno zatiskanje oči pred resničnim stanjem. Če so skupine ali skupnosti, ki si iz različnih vzrokov ta poseg želijo, je bolje, da je tak poseg opravljen v skladu s pravili medicinske stroke. Tudi sam sem, ne zelo pogosto, opravljal te posege na željo staršev. Treba je upoštevati razne okoliščine, kot so verske, kulturne, saj prepričevanje običajno ne zaleže. Pomembno je, da se ta poseg potem opravi profesionalno.


Prirojene anomalije moških spolnih organov, zmanjšanje števila in kvalitete semenčic in raka prostate in testisov nekateri pripisujejo onesnaževalom v hrani, ki motijo hormonsko ravnovesje. Kakšno je vaše stališče, stališče urologa do tega?

Pri vsem tem gre za kombinacijo vplivov iz okolja, genetskih predispozicij različnih dejavnikov. Žal se mnogim od njih ne moremo izogniti. Dokazano je, da je okolje pomemben dejavnik in naloga sodobne in razvite družbe je, da ustvarja okolje, ki bi onemogočalo takšne vzroke. Še vedno smo daleč od cilja, da bi dovolj veliko težo namenjali pojavom v okolju, ki so škodljivi in se kažejo na dolgi rok. Niso predmet aktualne politike, ker ni hitrih rezultatov. Pa bi morali biti, saj se učinki akumulirajo. Problematika ni samo domena zdravstva, ampak tudi drugih resorjev.
Zdravstvo lahko na to opozarja, je dejavno pri preventivnih akcijah in ukrepih. Je pa to odgovornost družbe in medresorskega povezovanja, ne nazadnje tudi širših skupnosti.

Kako vse te izzive in napore uravnavate v osebnem življenju? Kaj vam pomeni Ljubljana in vračanje na domačo Primorsko? Nedvomno ste športnik. Med drugim tečete, igrate tenis …

Žal je tudi za šport vedno manj časa. V zadnjem letu nisem med najbolj pridnimi na tem področju. Zadoščenje mi daje delo, ki prinaša rezultate. Najbolj me izčrpa delo, ki je neplodno, pri čemer porabiš veliko energije za nič. Sprostitev mi vedno pomenijo povratek domov, druženje s prijatelji in seveda družina. Vse to daje nekaj energije, občasno pa potrebuješ tudi nekaj več.

Kaj pa vaša ljubezen do motorjev?

Ostaja. Imam kar težek motor, BMW. Žal je več časa parkiran kot na cesti in čaka na boljše čase, ko se mu bom lahko bolj posvečal. Doma imam tudi malo hčerko, ki je zaradi izleta z motorjem ne želim puščati same.

Gospod minister, kaj želite sporočiti bralcem revije Življenje ob zaključku?

Po vsem bi rekel, da je dobro, da ljudje veliko pričakujejo od zdravstva, vendar upoštevajmo, da smo tudi sami odgovorni do sebe. Ne samo takrat, ko v resnici zbolimo in potrebujemo pomoč. Tega se moramo zavedati bistveno prej, narediti nekaj zase. To je dobro vložen čas.

Foto: W(isible) Photography