Kaj je tisto kar naredi življenje vredno življenja?

28. 11. 2012
2 Komentarjev

S prijateljico sva se sprehajali in srkali sončne žarke, zavedajoč se, da se sonce odpravlja na zasluženi počitek.

Obema je bilo težko pri srcu, saj sva, lahko bi temu rekli, ‘sončni odvisnici’. Dan se krajša in morda marsikomu to vliva občutek, da življenje odhaja. Dan odpira prostor noči; zunanje aktivnosti dajejo prednost notranjemu dogajanju. Svetloba je skromna, skoraj sramežljiva. Tople jesenske dneve zamenja ostra zima; narava si vzame čas za odmik. Morda nas bo odela v bel plašč ali tudi ne; vsekakor pa bo pokazala, da zna živeti tudi mirno in odmaknjeno življenje.

Kaj pa mi: znamo živeti mirno notranje življenje, onkraj vsakodnevnih obveznosti, nalog, opravil, zahtev?

 

V novembru me na trenutke pograbi želja, da bi se pridružila medvedom pri zimskem spanju. Odmaknila bi se od tega ‘norega sveta’, ki vedno znova postavlja zahtevnejše naloge, preizkuša ter nas drži ‘budne’, da bi kaj pomembnega ne zamudili. In glej ga, zlomka, od tako zahtevne preže, ko tekamo sem ter tja, nakupujemo, godrnjamo, se dolgočasimo in počnemo stvari proti lastni volji, se nekega dne ‘prebudimo’ in opazimo, da drevesa ponovno poganjajo, da zime ni več in dan se ponovno daljša. Kako lepo! In tako minevajo leta, lahko tudi vse življenje, ko zime prebedimo. Ne dopustimo jim, da nas povabijo v svoj svet, svet medvedjih brlogov, svet sanj, drugačnih podob, večerih ob svečah in čaju, v pravljični svet, na potovanje v svoj notranji intimni svet.

Zima je čudovit čas za potovanje v mirne notranje oaze. Svet tišine ni nikoli tako blizu kot v zimskem času. Zunanje navidezna pustost narave je okno v barvit notranji svet. V tem notranjem svetu najdemo barometer, ki kaže naš življenjski pritisk, naše zadovoljstvo z življenjem, ki ga živimo. In morda nas je tega barometra strah. Zato tavamo po pustih zunanjih pokrajinah, ki dajejo navidezen in trenuten občutek sreče, in bežimo pred zimo, ki nas lahko sooči s samim seboj; s procesom umiranja starega in odvečnega, s tišino onkraj besed.

Ko pa nam le uspe smukniti skozi zimsko okno v notranji svet, smo za to bogato poplačani. Ob prihodu nam je postreženo z obilico miru, ki ga z dihanjem počasi srkamo vase. Oči se spočijejo v svetlih kotičkih naše duše. Slutnje strahu so nagrajene s pogumom videti bistvo, ki ga tančica skrivnosti odstre samo za nas. Občutek izgubljenosti nadomesti varno zavetje doma, tistega, ki nam ga nihče, zares nihče ne more vzeti.
In potem je tu praznično razkošje svetlobe in topline.

Da, vse to in še mnogo več nam podarja naša draga zima, če se le odločimo, da jo ‘prespimo’. Nekoč sem tudi sama godrnjala nad zimo. Danes se veselim dni, ko si lahko dlani grejem s toplim čajem in se moj pogled izgubi v lepoti jutranjih meglic, sivine, dežja, snežink, žarkov sonca ali zvokov burje. Takrat v meni odhaja staro in klijejo semena novega. Vendar obstajajo tudi dnevi, ko se s psičko ozreva skozi okno, se pogledava in čutim, da obe obhajajo podobne misli: kaj pa je tega treba bilo. Vendar ko se vrneva s potepa, je zima še lepša.

Nedolgo nazaj sem dobila v dar kratke pravljice Leonarda da Vincija. Težko verjeti, toda z navadno pošto so iz Italije v Ljubljano prispele v dveh dnevih, in to ne med tednom, temveč v petek poslane, v ponedeljek prejete. To je za moje poznavanje italijanske pošte ter prijateljice, ki jih je poslala, skoraj nadnaravni pojav. Vse so preproste, kot so lahko preprosta naša življenja, če jim le dovolimo. Ena o mravljici in semenu prosa pravi takole: Mravljica najde seme prosa in si ga naloži na hrbet z namenom, da ga odnese s seboj. Seme je začutilo nevarnost in zaprosilo mravljico: »Če me pustiš na tej zemlji, kjer si me našla, ti bom to poplačalo s sto takšnih semen, kot sem jaz.« Mravljica je semenu prisluhnila in tako se je zgodilo.

Sama že razmišljam, katera semena naj vzklijejo spomladi, in verjamem, da tudi vi. Toda treba bo počakati in pripraviti zemljo, da bodo ta semena lahko vzklila. Pustimo, da zemlja zunaj zmrzne. Mi pa bodimo v tem času pozorni, da zunanji vrvež, dogajanj semen ne odpihne daleč stran, kjer ne morejo roditi; negujmo svoje notranje pokrajine, ustvarimo vzdušje, v katerem bodo semena z radostjo klila. In morda slišimo glas: to pa je življenje!

Piše: Rožana Grdina,
svetovalka iz smeri psihosinteze

www.center-psihosinteze.org