Kdo sliši moj glas?

28. 11. 2012
0 Komentarjev

Spokojen jesenski dan je Matejini družini obrnil življenje na glavo. Čisto običajno ponedeljkovo popoldne se je sprevrglo v nočno moro. Tam, kjer bi morala naleteti na največ posluha in razumevanja, je naletela na gluha ušesa.

Matejinemu možu Petru je bilo slabo že ob popoldanskem prihodu iz službe. Tožil je za bolečinami v prsih in težko sapo. Ker ga Mateja v tako slabem stanju še ni videla, ga je takoj odpeljala v urgentno ambulanto.

Sledijo dolge minute (zdijo se kot ure), saj je pred njima še nekaj pacientov, ki tudi čakajo na obravnavo pri zdravniku.

Petrovo stanje se hitro slabša, zato se Mateja odloči potrkati na vrata urgentne ambulante in osebje prositi za takojšnjo oziroma čimprejšnjo obravnavo. Medicinska sestra ji razloži, da bosta kmalu na vrsti, saj je trenutno v reševanju nujno stanje nekoga drugega.

Ker je s Petrom iz minute v minuto bolj resno, Mateja še enkrat prosi sestro za hitro posredovanje, saj ima zelo slab občutek o njegovem zdravstvenem stanju. Mine še nekaj minut, nato Peter izgubi zavest. Naprej se vse odvija bliskovito, a za njegov ponovni vdih še vedno prepočasi.

Mateja pozneje v solzah pripoveduje, da niti večkratno zdravnikovo oživljanje ni zmoglo obuditi ali vrniti prej izgubljenega časa.

Status: umrl ob 17.46

Diagnoza: srčni infarkt

Zgodba ni osamljen primer – pravzaprav jih je veliko podobnih, a je hkrati treba dodati, da zagotovo ne ponazarja tipičnega stanja zdravstvenega sistema pri nas. Želi le opomniti, da je najhuje, ko se klica na pomoč ne sliši pravočasno.

Mateja pove: »Vsakič, ko pacient meni, da gre za nujno stanje, bi ga moral zdravnik tako tudi obravnavati. Poglejte, kaj se je zgodilo nam. In koliko nas je še takih, ki znamo povedati podobne zgodbe. Nisem številka, zdravje je moje življenje, le eno imam in od zdravstva pričakujem, da bodo storili vse, kar je v njihovi moči, da mi ga vrnejo

»Ker sva bila s Petrom v vsej stiski in boju za življenje prepozno slišana, bi rada tej problematiki dala glas. Nagovarjam paciente, naj se za svoje pravice borijo. Jaz sem svojo poiskala pri enem izmed zastopnikov pacientovih pravic, ki mi je svetoval in predstavil pravni vidik moje žalostne zgodbe in me pomagal usmeriti v nadaljnje postopke.«

Mateja meni, da bi danes še imela moža, če bi pomoč prejel pravočasno. Za konec še pripomni: »Ne gre za maščevanje, ampak želim z uveljavljanjem svoje temeljne pravice do primerne zdravstvene oskrbe oziroma do nujne medicinske pomoči opomniti vse, ki sodelujejo v aparatu zdravstvenega sistema, naj nam prisluhnejo pravočasno.«

Tudi mi smo obiskali eno od enajstih slovenskih zastopnikov oziroma zastopnic pacientovih pravic. Z našo sogovornico, ki zastopstvo opravlja na Obalno kraškem območju, smo spregovorili o njenem delovanju in o tem, s kakšnimi primeri se srečuje.

Želeli smo izvedeti predvsem, kakšno je stanje na njenem območju delovanja, kako se pravice upoštevajo, in če se ne, katere in kako pogosto so kršene. Gospa Trošt Kruščeva pojasni, da je bil Zakon o pacientovih pravicah sprejet že leta 2008, in sicer z osnovnim namenom zaščite pacienta kot najšibkejšega člena v našem zdravstvenem sistemu, med pravice pacienta pa vključuje tudi njihovo upravičenost do brezplačne pomoči pri uresničevanju leteh.

Zastopnik lahko pacientu svetuje, pomaga ali ga zastopa pred izvajalci zdravstvenih storitev v vseh pravicah, ki jih določa ta zakon. Lahko tudi s svojimi pismi ali na neformalen način – z razgovori – posreduje pri izvajalcih za hitro odpravo kršitev in nudi pomoč pri vlaganju pritožb zaradi kršenja pravic iz zakona.

Pravnica Jožica Trošt Krušec še pove, da je v primerih, s katerimi se v okviru zastopniškega delovanja srečuje sama, najpogosteje kršena pojasnilna dolžnost zdravnika o pacientovem zdravstvenem stanju oziroma oskrbi, kar pri pacientu posledično odpira vrsto neodgovorjenih vprašanj, prepričanje o opravljeni slabi zdravstveni obravnavi in nezaupanju o kakovostni zdravstveni oskrbi.

Po množičnosti se na seznamu največkrat kršenih pravic pojavijo še: pravica do proste izbire zdravnika in izvajalca zdravstvenih storitev, pravica do spoštovanja pacientovega časa in pri tem zlasti pritoževanja na čakalne čase, uvrstitve na čakalne sezname in velike časovne zamude pri izdaji izvidov in mnenj po opravljenih pregledih.

Precej je tudi kršitev pravice do varstva zasebnosti in varstva osebnih podatkov ter seznanitve z dokumentacijo po pacientovi smrti.

Zgovorne so tudi sledeče številke: samo na zastopnico Obalnokraškega območja se je v preteklem letu po pomoč obrnilo 718 strank – to je skoraj 60 ljudi na mesec. Nekateri z zgodbo krivice, drugi samo za svetovanje pred uveljavljanjem pravic, tretji s prošnjami za posredovanje. Pacienti uporabljajo vse mogoče poti do nje: obiščejo jo v pisarni, kontaktirajo jo prek elektronske pošte (v lanskem letu je prejela več kot 1500 pisem), najpogosteje pa uporabijo telefonski stik.

Na koncu še poudari, da svoje delo jemlje kot poslanstvo, ker rada dela z ljudmi in jim pomaga, in nadaljuje, da je temelj učinkovite zdravstvene oskrbe zmožnost, da človeku v stiski prisluhnemo in smo do občutljivega tudi sami občutljivi. »Vsi smo ljudje – v primerih bolezenskega zapleta pogosto nemočni, čustveno občutljivi, razpeti in v stiski, a s primerno in kakovostno zdravstveno oskrbo in pomočjo strokovnega osebja ter tudi pomočjo zastopnika pacientovih pravic skupaj zoperstavljeni položaju, ki terja posebno obravnavo,« zaključi Jožica Trošt Krušec.

Katere so pravice pacientov?

  • Primerna in kakovostna zdravstvena oskrba,
  • dostop do zdravstvene storitve,
  • enakopravna obravnava,
  • prosta izbira zdravnika in izvajalcazdravstvenih storitev,
  • spoštovanje pacientovega časa,
  • varstvo zasebnosti in osebnihpodatkov,
  • obveščenost in sodelovanje v procesuzdravljenja,
  • pravica do drugega mnenja,
  • seznanjenje z lastno zdravstvenodokumentacijo,
  • samostojno odločanje o zdravljenju,
  • vnaprej izražena volja o lastnemzdravljenju,
  • lajšanje trpljenja,
  • obravnava pritožb,
  • brezplačna pomoč zastopnika pacientovih pravic glede uveljavljanja in kršenja naštetih pravic.
     

Piše: Polona Krušec