Ljubezen za štedilnikom, 4. del

14. 06. 2013
0 Komentarjev

K osnovam

Ob poplavi vsega in vseh je vračanje človeka h koreninam, enostavnosti, osnovam razumljivo. Občutek imam, da je naš obstoj nezadržno povezan z vračanjem k znanemu, k nečemu, kar razumemo, kar imamo radi, kar nas navdaja z občutkom lagodja. To se seveda nanaša na vse vidike bivanja, torej tudi na prehranjevanje. 

Na letošnji Evroviziji, ki je potekala v švedskem mestu Malmö, je italijanski predstavnik Marco Mengoni zapel skladbo, ki se mi je nemudoma vtisnila v spomin, ne samo zaradi čudovite melodije ali spevnega besedila, temveč predvsem zato, ker je govorila o vračanju k osnovnemu. Ta občutek varnosti, ki nam ga dajejo poznano okolje oziroma situacije, je tako zelo močan, da nas nikoli ne razočara. Ne glede na to, kako ujeti se počutimo, ko smo obkroženi z ljudmi in obveznostmi, nam vrnitev k preprostemu in pristnemu vedno ponudi izhod v sili.

Če to misel preusmerim na prehranjevanje oziroma na pripravo hrane, lahko rečem, da smo tudi na tem področju priča neizmerni ponudbi raznovrstne  rane, pripravljene na nešteto načinov, ki jedcu nudi neslutene užitke kombinacij okusov.

Da, tudi sam rad preizkušam nove (včasih nenavadne) kombinacije, vendar ne glede na to, kako zelo rad eksperimentiram, se vsakič znova vrnem k najbolj osnovnim ’informacijam’, ki jih poznam že od otroštva.

Pri tem igra mamina kuhinja seveda poglavitno vlogo, ne glede na to, kako osladno se to sliši. Gre za informacije, ki se človeku vtisnejo v spomin vsaj tako dobro kot znanje o nevarnosti igranja z ognjem ali ostrim predmetom in kot take ostanejo v človeku vse življenje.
Spomini, vezani na določene okuse, so tako močni, da včasih pač potrebujejo konkretno osvežitev, kar pomeni, da si mora človek včasih privoščiti nekaj, kar ga vrne v otroštvo, v čas brezskrbnosti, mogoče v domači kraj, ki je imel pred leti poseben vonj, ki ga danes ni več. Poleg tega lahko rečem, da se včasih zalotim, kako v mislih po brskam po receptih in iščem nekaj preprostega, skoraj prvobitnega. Angleško bi se temu reklo comfort food, kar ni nič drugega kot hrana, ki daje jedcu občutek ugodja in ima neko skoraj čustveno vrednost.

Poletni čas daje kuharju nešteto možnosti. Narava je v polnem zagonu in svežih sestavin ne primanjkuje. Izbira je res velika, a glede na to, da do zdaj skupaj še nismo pripravljali sladice, bom tokrat potrebo po sladkem potešil z najpreprostejšo rabarbarino-jagodno pito – comfort food po moje.

Kako idejo o rabarbarini piti ohraniti na čim bolj preprostem nivoju? Odgovor se skriva v kratkem seznamu sestavin.

 

Potrebujemo:

Za testo:
352 g moke
2 žlički sladkorja
1 žlička soli
250 g masla
4 do 6 žlic hladne vode
Ostale sestavine:
170 g sladkorja
32 g koruzne moke
3 skodelice opranih in osušenih jagod
3 skodelice rabarbare
1 rumenjak

Priprava:
Testo pripravimo tako, da z mešalnikom zmešamo moko, sladkor in sol. Dodamo maslo in nadaljujemo mešanje (približno 10 sekund). Nato počasi dodajamo hladno vodo in nadaljujemo mešanje nadaljnjih 30 sekund. Nato testo razdelimo na polovico in ovijemo v plastično folijo ter pustimo v hladilniku vsaj eno uro. Tako pripravljeno testo lahko hranite največ dva dneva.

Pečico segrejte na 190 stopinj, polovico testa položite na rahlo pomokan pekač in ga postavite v hladilnik. Med tem časom pripravite trakove, ki jih boste nato položili na vrh pite. Širina trakov je poljubna, vendar je zelo lepo videti, če so trakovi nekoliko ožji. Pripravljene trakove položite na peki papir in jih postavite v hladilnik za 10 minut.

V kozici zmešajte sladkor in koruzno moko, dodajte jagode in rabarbaro ter nežno premešajte. Mešanico položite v pekač in prekrijte s pripravljenimi trakovi iz testa. Pecite na 190 stopinj, približno 30 minut. Med tem časom zmešajte rumenjake z dvema žličkama vode, premažite trakove na piti in pecite še približno 30 minut oziroma dokler se na sadni masi ne začnejo pojavljati mehurčki. Če bi se vrhnji del pite prehitro pekel, ga prekrijte z aluminijasto folijo. Tako boste preprečili, da bi trakove prepekli. Po peki naj pita počiva vsaj eno uro.

Preprosto, domače, čistega okusa. Bolj enostavno kot tako verjetno ne gre. Comfort food par excellence. Vse, kar vam ostane, je, da uživate v preprostosti, ki vam jo daje enostavna kombinacija okusov. Rabarbaro in jagode lahko seveda zamenjate s katerim koli poletnim sadežem, od jabolk, hrušk, sliv … Naj vam zaigra domišljija.
Naj se ob koncu vrnem na začetek. Osnovni okusi, ki so del našega malega intimnega sveta, so in morajo biti del našega življenja. Če se jim odrečemo, se odrečemo delu nas samih, svoje zgodovine in vsega lepega, kar smo doživeli kot otroci in kar smo takrat imeli za samoumevno. Žal je tako, da velikokrat v želji po eksperimentiranju in ustvarjanju skrenemo od bistva kuhinje, ki pa je vedno bilo in bo – užitek. Do užitka pa najhitreje pridemo, če si življenje poenostavimo.

Kot pravi pesem, omenjena na začetku: “… Vračam se k tebi, ki si zame osnovnega pomena!“

Do naslednjič, bon appetit.

Peče: Peter Bajnoci
Fotografije jedi: Peter Bajnoci
Fotografija kuharja: Jasmina Putnik
Še več slastnega na: http://insidejuliasapron.blogspot.com