Ljubezen za štedilnikom

28. 11. 2012
0 Komentarjev

Ne, nisem profesionalni kuhar. V življenju sem pravzaprav le enkrat stal v pravi kuhinji. Sem pa zaljubljen. Zaljubljen v hrano. Odkar pomnim, sem rad skakal okrog štedilnika in kozic. Ko sem bil mlajši, me je ta ljubezen stala politega vrelega olja po roki. Takrat sem se naučil, da mora vrelo olje ostati v kozici. In ker ljudje pravijo, da prava ljubezen nikoli ne mine, je kljub začetnim težavam ljubezen do kuhanja ostala. Leta so tekla in moj odnos do hrane in prehranjevanja se je počasi, a vztrajno spreminjal. Največji preskok se je zgodil pred letom dni, ko sem zaključil večletno razmerje. In ker sem človek, ki potrebuje ljubezen, sem na novo začel graditi odnos do kuhanja.

Štedilnik me je čakal na istem mestu kot pred leti, mogoče nekoliko bolj obrabljen, a zato veliko bolj izkušen in zrel, pripravljen na ponovno snidenje v velikem slogu. Tako sem spet zavihal rokave, si nadel predpasnik in v roke vzel knjigo, ki mi je več mesecev nudila celovito zaposlitev in uteho pred zlobnimi mislimi zlomljenega srca. Mastering the Art of French Cooking, avtoric Julie Child, Simone Beck in Louisette Bertholleje, je knjiga, ki me je prepričala, da ljubezen do kuhinje ni bolezen. Recept za receptom sem bil bolj prepričan, da sem zaljubljen. Melodija sestavin, začimb, meric in postopkov. Balzam za dušo in srce.

Najbrž mi ni treba posebej poudarjati, da je bila domača kuhinja povsem okupirana in da je bila mama, dežurna pomivalka, polno zaposlena z vsemi mojimi idejami.

Pravijo, da ko enkrat človek res prične delati s strastjo, se poti naprej odpirajo kar same. Na novo sem se zaljubil, kar je prineslo tudi nove izzive v kuhinji; vihtenje kuhalnice za sodelavce, prijatelje in tudi za povsem nepoznane ljudi. Že je pred mano najnovejši izziv – kuhanje za vas, dragi bralci.

Priznam, najprej sem občutil strah in negotovost. Ker nisem profesionalni kuhar, nimam v rokavu skritih nešteto receptov za vse vrste priložnosti. Rekel sem si: »OK, zberi se in se spravi k delu.« Vedel sem, da bom pripravil nekaj sezonskega, nekaj krepkega, zimskega, a tudi zdravega.

Juha. Prva mi je na misel padla kremna juha. Obožujem kremne juhe! Kaj je boljšega od najboljše kremne juhe, ki nam jo lahko ponudi gospa Jesen? Bučna juha je po vsej verjetnosti najbolj enostavna in hkrati najboljša jesenska jed, ki jo lahko pripravimo kadarkoli.

V kozico vlijemo malo olja, dodamo malo masla in narezano čebulo. Čebulo pražimo na srednjem ognju, dokler ne postane mehka. Dodamo narezano bučo in pražimo približno 5 minut. Nato dodamo jušno osnovo in kuhamo, da se buča zmehča. Vse skupaj zmiksamo s paličnim mešalnikom, solimo in popramo.
Pri serviranju te juhe pa se nam lahko čisto zmeša. Prav nam pridejo mlada čebula, drobnjak, kruhove kocke, zdrobovi žličniki, kisla smetana, domači rezanci … Dajte si duška. Če bi v nebesih stregli juho, sem prepričan, da bi bila to bučna kremna juha.

Torej, juha je za nami. In glede na to, da siti verjetno še niste, pojdimo počasi naprej h glavni jedi.
Ta je nekoliko zahtevnejša, ker morate pripraviti domače raviole. Saj niste mislili, da vas bom poslal v trgovino po kupljene testenine? Dajmo, zavihajte rokave.

Domači ravioli. Napravite testo, ga razvaljajte in oblikujte kvadratke, ki jih boste napolnili z rozinami, v ponvi popečenimi jajčevci in pinjolami. Količine prilagodite okusu. Tudi jaz sem delal po občutku. Vse skupaj zmiksajte v mešalcu in napolnite testo. Raviole oblikujte v pollunice, kvadratke ali trikotnike. Ker se bodo ravioli kuhali le par minut, bomo najprej pripravili omako.

Omaka. V ponev najprej vlijte oljčno olje, dodajte dva cela stroka česna in malce popražite, da se olje navzame okusna česna. Pazite, da se česen ne zažge. Dodajte paradižnikovo omako in dve žlici rjavega sladkorja. Pokuhajte in odstavite. V ločeni kozici segrejte maslo, dodajte malo moke in nekaj lističev žajblja. Pokuhajte.

Torej, obe omaki sta pripravljeni. Raviole vrzite v vrelo vodo in jih po nekaj minutah odcedite.

Na krožnik najprej postavite paradižnikovo, nato pa še žajbljevo omako. Na vrh položite raviole, ki jih lahko oplemenitite z nekaj naribanega svežega parmezana. Sam sem dodal še sveže popečene jurčke. Lahko dodate drugo vrsto gob, če pa bi se radi res do konca razvajali, malo svežih tartufov. Življenjska misel: masla in tartufov ni nikoli dovolj.

Posvetimo se še sladici. Poimenovali bi jo lahko pita z brusnicami in beljakom. Sliši se dolgočasno, a se ne bi mogli bolj motiti. Za to kombinacijo sem se odločil, ker zelo prijetno osveži prvi dve jedi. Pita ni ravno klasična ali praznična, ampak zakaj bi vedno morali slediti ustaljenim praksam.

Zmešajte maslo in moko in nato dodajte sladkor. Rumenjake zmešajte z dvema žlicama hladne vode in vmešajte v maso. Če se masa ne ostane skupaj, dodajte še malo vode. Med mesenjem testa dodajajte moko, da dobite maso, ki se ne lepi na prste. Testo razvaljajte na premer približno 23 cm in ga dajte v model za pite, nato pa v hladilnik za pol ure.

Pečico segrejte na 180 stopinj in testo pecite 15 minut oziroma manj, če opazite, da se peče hitreje od pričakovanega. Prvih 15 minut naj bo testo prekrito s fižolom, da ga ne raznese po pečici. Po 15 minutah fižol odstranite in pecite še 10 minut.

Pita z brusnicami in beljakom

Pri peki bodite zelo pozorni, da testa ne zažgete. Med pečenjem testa pripravite kremo. V plitvi posodi skuhajte brusnice v dveh žlicah vode. Brusnice morajo povsem popustiti, kar traja približno 15 minut. Brusnice nato precedite, da dobite gladko maso brez pečk.

Koruzno moko dajte v kozico, dodajte limonin in pomarančni sok ter mešajte, dokler ne dobite gladke mase. Dodajte sladkor in brusnični pire ter segrevajte, dokler se masa ne zgosti. Pri tem nenehno mešajte. Kozico odstavite in dodajte maslo, dokler se ne stopi. Nato dodajte rumenjake in celo jajce. Dobro zmešajte in ponovno postavite na ogenj. Zelo odločno mešajte 5 minut. Masa se bo precej zgostila in roka, s katero mešate, vas bo začela boleti. To je dober znak. Kozico odstavite.

Čas je za beljak. Beljake dajte v skledo in začnite mešati. Dodajte polovico sladkorja, po eno žlico naenkrat in nadaljujte mešanje. Dodajte koruzno moko in preostanek sladkorja in zmešajte do konca.

Sadno kremo vlijte v model s testom in namažite beljak. Začnite ob robu in nadaljujte proti sredini. Na 180 stopinjah pecite dodatnih 18 do 20 minut oziroma dokler rumenjaki rahlo ne porjavijo. Ideja je, da rumenjak na zunanji strani postane hrustljav, bolj na sredini pa še mehak. In to je to. Pito lahko pripravite veliko prej, po mojih izkušnjah je zares okusna šele naslednji dan.

Ste se že zaljubili? Še ne? Potem se bom moral še bolj potruditi, da vas prepričam, da življenje brez dobre hrane nima smisla. Ali je mogoče to življenje brez ljubezni? Sta to sploh dve različni stvari? Jaz sem ljubezen doživel v vsej njeni polnosti in grozoti. A se ne dam. Me prav zanima, če se v omari valja kakšen kos čokolade z lešniki. Kaj pa, če bi na hitro pripravil čokoladni soufflé? Spet kup umazane posode in razbijanja s kozicami. Komu mar, za ljubezen si pripravljen narediti marsikaj.

Dame in gospodje, poročeni, ločeni, samski in tisti, ki iščete sorodne duše. Bodite zaljubljeni in ljubezen razdajajte drugim, lahko tudi v obliki sveže pečenih vanilijevih muffinov z borovnicami. Jaz bi vam verjel, da mislite resno.

Do naslednjič, bon appetit.

Za vas kuha Peter Bajnoci

Še več slastnega na: insidejuliasapron.blogspot.com