Mit o cepljenju

15. 02. 2013
2 Komentarjev

Živimo v času, ko je informacije, pa tudi dezinformacije o čemerkoli laže širiti kot kdajkoli prej. Prek interneta in drugih občil nam je na voljo ogromno podatkov, ki ustvarjajo določeno sliko o nečem.
Problem je, da so si ti podatki največkrat tako nasprotujoči, da si moramo sami ustvariti svoje mnenje in se odločiti, komu ali čemu bomo verjeli.

Tako je tudi s cepljenjem.

V konfliktni situaciji glede cepljenja zagovorniki cepljenja zagotavljajo, da je cepljenje varno. Sicer priznavajo, da ima določene stranske učinke, vendar so koristi neprimerno večje od slabih posledic. Zato želijo cepljenje ne samo ohraniti, ampak tudi razširiti njegovo uporabo na čim več področij bolezni.

Nasprotniki cepljenja se s tem seveda ne strinjajo. Poudarjajo, da je varnost vprašljiva, in razkrivajo manipulacije z raziskavami in rezultati cepljenja. Imunizacija s cepljenjem naj bi slabila in razbijala naravni imunski sistem in povzročala dolgoročne slabe stranske učinke, ki vodijo k alergijam in celo k avtoimunim boleznim. Zavzemajo se za svobodo odločanja, torej za možnost, da lahko starši cepljenje tudi zavrnejo.

Prav zaradi stranskih učinkov cepljenja so se v svetu in pri nas pojavile kritike nasprotnikov cepljenja, ki se raztezajo od tega, da je cepljenje slab nadomestek pravi naravni imunosti, do tega, da je to ena največjih prevar sodobne medicine, ki ni niti učinkovit niti varen način preprečevanja bolezni. Cepljenje naj bi v biti uničevalo naravni imunski sistem. Zagovorniki cepljenja seveda trdijo nasprotno. Poleg antibiotikov imajo cepljenje za največjo pridobitev sodobne medicine in za up medicine prihodnosti.

Tako zagovorniki kot nasprotniki pa imajo za svoje trditve razloge in razlage, ki jih podkrepujejo z znanstvenimi raziskavami.

Enega strokovnjaka se postavi nasproti drugemu v maniri osnovnih značilnosti znanstvenih metod. Sporočajo nam ‘zaupajte’, naša znanstvena spoznanja so utemeljena z logičnimi pojasnili in dokazi. So objektivna, nadzorovano in sistematično pridobljena. Pa so res?

Človek zato ne ve več, kaj bi. Ob vseh mogočih razlagah tako z ene kot druge strani se pojavi občutek nezaupanja, izbirati mora med resnicami, za katere se že vnaprej ve, da so lahko prikrojene.

Dostop do dejstev je namreč običajno omejen, ugotovitve so lahko predstavljene brez absolutne vrednosti, negativni deli so lahko namenoma prezrti itd. Zavedati pa se moramo tudi dejstva, da lahko znanstvenik, ki preučuje cepljenje, pa tudi odgovorni zdravnik na področju zdravstvene preventive poveličuje cepljenje, ker ima od tega koristi. Seveda tu ne smemo metati v isti koš vseh zdravnikov in vse medicine.

Zato ker izgubimo možnost korektne primerjave, smo si prisiljeni ustvariti svojo razlago oz. ustvarimo svoj socialni konstrukt.

Resnica o cepljenju je zato ‘socialna resnica’. Postavlja se nam vprašanje, ali smo lahko kljub temu objektivni o vprašanju cepljenja?

Nasprotujoče si kataklizmične informacije nas vodijo do občutenja, da nas obvladujejo skrivne temačne sile velikih manipulatorjev s človeško dušo. Teoretiki zarote pa v informacijah nasprotne strani dobijo svoj PRAV. Vsi so neskončno prepričani, da samo oni vidijo ‘očitno resnico’ – odgovornost pa ostaja naša.

Uradni zagovorniki cepljenja (z Inštituta za varovanje zdravja) so izdali knjigo Cepljenje in cepiva, ki je dosegljiva tudi na internetu.

Informacije nasprotnikov cepljenja pa si lahko ogledate na portalu Natural News.com ali pa na ‘We are change Slovenia’. Naslovi posameznih prispevkov so pompozni: “FDA (Ameriška agencija za hrano in zdravila) zavrnila Merckov poskus širitve smrtonosnega HPV-ja (humani papilloma virus).” “Gardasil cepiva na starejše ženske”; “Dokumenti FDA razkrivajo, da HPV sploh ni povezan z rakom materničnega vratu.” “Izbruh oslovskega kašlja večji pri že cepljenih otrocih.” “Cepiva proti otroški paralizi vzrok št. 1 otroške paralize!”
Kljub takim bombastičnim naslovom, ki v vsakem človeku prebudijo vsaj osnovni dvom o dobrobiti cepljenja, pa uradno o cepljenju ni dvomov, ni kognitivne disonance.

Uradno sprejeto je torej ‘zgodovinsko dejstvo’, da so prav s cepljenjem ohranili na milijone življenj po vsem svetu ter zmanjšali pojavnost nekaterih hudih nalezljivih bolezni.

Nasprotniki cepljenja pa prav tako navajajo ‘zgodovinsko dejstvo’, da je število obolelih pri različnih boleznih upadlo že pred cepljenjem z izboljšanjem življenjskih razmer ljudi, pa tudi zaradi drugih dejavnikov.

Leta 1900 je bila na primer smrtnost zaradi ošpic 13 oseb na 100.000 ljudi, leta 1948 je pa le še 1 oseba na 100.000 ljudi. Leta 1963, ko so pričeli cepljenje proti ošpicam, pa so zgodovinske zasluge za odpravo ošpic pripisali prav cepljenju, čeprav ni bilo tako. Uradno tudi ni nobenega dvoma o tem, da so cepiva varna.

Se spomnite histerije, ki jo je zagnala Svetovna zdravstvena organizacija WHO (v asistenci z industrijo) z napovedjo o smrtonosni prašičji gripi.

V sestavinah na hitro sintetiziranega cepiva proti prašičji gripi iz leta 2009 najdemo skvalen, za katerega so pri poskusih z živalmi ugotovili, da povzroča nastajanje protiteles proti telesnemu tkivu, pa tiomersal, konservans, katerega polovico teže predstavlja živo srebro.

Vzrok, da si Slovenci ne delimo svetovne usode različnih socialnih resničnosti, teorij zarote in kognitivnih disonanc glede cepljenja, je namreč v tem, da imajo zagovorniki cepljenja potrditev s strani oblasti in je zato vsaj uradno glede tega vprašanja ‘mir in red’.

Slovenija je tako edina država na svetu, v kateri je cepljenje absolutno obvezno. Obvezno cepljenje je sicer prisotno tudi v nekaterih drugih državah, vendar ljudje za to niso kaznovani. Pri nas pa so starši, ki ne dovolijo cepiti svojih otrok, kriminalizirani, saj so zaslišani pred posebno komisijo in so, če za odklanjanje cepljenja nimajo medicinskega vzroka, tudi kaznovani za posamezno cepljenje do neverjetnih 500 evrov.

Vprašanja ZA ali PROTI cepljenju tako niso več vprašanja svobodne odločitve staršev, ki se soočajo z boleznimi in zdravjem svojih otrok, ampak postanejo vprašanja družbene normalnosti ali družbene odklonskosti. Za uradne zagovornike cepljenja so ti starši nevestni in neodgovorni, saj omejujejo otrokovo pravico do cepljenja, zato jih je treba disciplinirati.

To je seveda sporno, saj so znani eventuelni škodljivi učinki cepljenja.Zato morajo imeti starši pravico soodločanja pri cepljenju – umetnem posegu v naravno odpornost oz. imunost otroka.

Omenjenih 500 evrov moramo pomnožiti še s številom revakcinacij in pridemo do nesmiselnih, skrajno visokih kazni za necepljenje, ki zagotovo ne vodijo k izboljšanju zdravja in naravne imunosti. Zadeva je primerljiva s skrajno visokimi kaznimi za prometne prekrške, katerih namen zagotovo ni izboljšanje prometne varnosti.

Kakorkoli, zablodele ljudi je treba disciplinirati, najlaže pa se to stori tako, da se jih kriminalizira.
Kako lahko drugače razumemo, da se dobre, poštene in odgovorne državljane, starše, zaslišuje pred komisijo in se jih tudi drakonsko sankcionira.

Posredno je kriminalizacijo slovenskih staršev, ki otrok ne cepijo, leta 2004 omogočilo tudi naše ustavno sodišče. Na podlagi znanstveno utemeljene ‘kolektivne imunosti’ je utemeljilo razsodbo, da starši o cepljenju ne smejo odločati prostovoljno, saj bi s tem ogrozili kolektivno imunost, ki seveda ne obstaja.

Seveda je moja kritika ustavnega sodišča namerno groba. Jasno je, da ‘kriminalizacija staršev’ ni namerna in da so sodniki z razsodbo ZA cepljenje verjetno delali v prepričanju, da odločajo v dobro otroka. Kljub temu sta moje sporočilo in kritika jasna. Tako se ne sme odločati, saj se s samo odločbo oz. sodbo starše in s tem tudi celotni slovenski narod označi kot nezrel, tj. brez primerne spoznavne zrelosti. Nezrel narod pa ne sme odločati o samem sebi, o svojih vrednotah. Nezrelemu narodu je treba povedati, kaj je prav in kaj ne.

To pa je zelo spolzko področje, na katerem začne prevladovati absolutna etika.
Oblast dobi privdih božje nezmotljivosti, prevladujoča doktrina za cepljenje pa pridih dogme, o kateri se ne sme razpravljati.

Zato, dragi bralci, se je treba pogumno odločiti ‘ZA’ svobodo odločanja.

Nadaljevanje v naslednji številki revije.

 

Piše: mag. Milan Casagrande, univ. dipl. psiholog