Na poti do sebe

12. 04. 2013
1 Komentar

Piše:

Rožana Grdina,
svetovalka iz smeri psihosinteze

www.center-psihosinteza.org

 

Ko sem obiskala Picassov muzej v Barceloni in potovala skozi njegovo življenje, ki so ga predstavljale slike, sem doživljala izjemno globok stik s težnjo in željo slikarja po premagovanju samega sebe, lastnih predstav o svetu, o lepem in grdem, pravilnem in nepravilnem. V njegovih poznejših slikah sem začutila odpor do pravil in hkrati silo, ki želi potovati onkraj nečesa, onkraj vsega, kar je z leti ustvaril.

Njegova dela, naslikana na balkonu v Cannesu, ko je imel 76 let, so pogled otroka, morda tistega, ki ga je leta in leta iskal v sebi. Znane so nam njegove besede, da bo slika prava, ko jo bo narisal z očmi otroka. In ko držim pred seboj manjšo reprodukcijo portreta njegove mame, ki jo je narisal kot petnajstletnik, in sliko pogleda z balkona v Cannesu, se njegove besede potrdijo: prva je portret umetnika, druga slika otroka. Seveda je vse do sedaj napisano moje lastno doživljanje Picassove umetnosti, težkih preizkušenj, bojevanja s seboj, iskanja.

Morda ga tako doživljam, ker v sebi pogosto srečam iskalko, tisto, ki v premagovanju sebe išče zavetje pred seboj, pred vsemi in vsem, kar je z leti postalo polje identifikacije, potrjevanja in postaja odvečna osebnostna garderoba. Tista, ki jo preprosto prerastemo in je ne potrebujemo več.

Ko z otroki skupaj prepoznavamo barvit čustveni svet in ga izražamo s pomočjo risanja, je zanje in zame največji izziv vzpostaviti stanje, da otrok preprosto riše. Pred tem se prebijamo skozi vprašanja, ki razkrivajo otrokovo težnjo po tem, da zadovolji pričakovanja drugih, da bo ‘lepo’ narisal in bo zato pohvaljen. Le kdo ne želi pohvale? Le kdo ne želi ugoditi drugim v zameno za ljubezen? Žal smo rasli in rastemo v svetu pogojene ljubezni. Nič ni zastonj, zakaj bi bila ljubezen?

Ne vem, ali je Picasso v slikah, ki jih je ustvarjal v skoraj osemdesetih letih, odkril pogled otroka, ki ga je iskal. Vem pa, da si sama takšnega pogleda želim in da si ljudje, ki jih srečujem v življenju, želijo biti, kar so v svojem bistvu. Želimo srečati in živeti svojo preprosto naravo. Iskreno. Preprosto. Vedro. Radovedno. Živo. Leta in leta postajamo nekdo, da bi bili pozneje nihče. Leta in leta se učimo, da nekega dne priznamo, da pravzaprav ne vemo.

Graditi je težko, zapustiti trdno in stabilno predstavo o sebi in svetu pa še teže. Vse tisto, v kar smo verjeli in verjamemo, nekega dne zagledamo v novi luči. Nekoč gotova prepričanja postanejo samo možnosti; jasne predstave preplavi jutranja meglica, ki še ne razkriva dneva; trdne namere in cilji se zmehčajo v objemu globljega razumevanja Življenja; naš izgubljeni otroški pogled in z njim radost trenutka ponovno odprejo oči; prisila življenja postane zavestna izbira.

Živeti ta trenutek je edina prava možnost, ki jo imamo. Toda kljub temu večji del življenja preživimo drugje. Živimo v shemah preteklosti in z njimi rišemo labirint prihodnosti. Sedanjost je prepuščena rutini.

Vendar se v življenju slehernega človeka nekega dne nekaj zgodi. Nekaj ali nekdo v vsakdanjo rutino vdahne poseben veter, včasih celo vihar. Odprejo se vrata, ki jih težko spregledamo in še teže zapremo. Vrata do sebe. Vse, kar je do tistega trenutka nekaj veljalo, spremeni obliko, podobo, barvo, občutek. Zavesa na odru življenja se razgrne in predstava se začne. Odločitev, ali jo želimo videti, je naša. Ni vedno prijetna, je pa zato osvobajajoča.

Lahko sedimo v prvi vrsti, toda to je lahko nekoliko preblizu za čist in širok pogled. Morda je dobro izbrati ‘zlato sredino’ dvorane, od koder laže vidimo celoto, smo del nje in hkrati njeni opazovalci. Odlomki predstave niso vedno prijetni, celo nasprotno, lahko nas navdajo z izjemno bolečino; uzremo odločitve, ki so za vedno spremenile naša življenja; opazimo trenutke, ki so nam bili dani, pa smo jih spregledali; v lastnih dejanjih spoznamo resnične motive zanje; nasmejemo se ob pogledu nase. In kot gledalci lahko po dolgih letih, morda celo prvič, globoko dihamo.

Utemeljitelj psihosinteze Roberto Assagioli bi temu rekel, da končno postanemo režiserji svojega življenja. Srečali smo tisti del sebe, ki lahko uzre preteklost v drugačni luči, osmisli sedanjost in zaupa v prihodnost. To je lahko trenutek, ko hkrati zaznamo poraz in zmago; veselje in žalost; bolečino in radost; gibanje in mirovanje; življenje in smrt. S to predstavo se za vedno poslovimo od določenih delov sebe, prepustimo jih reki večnosti.

Ko zapustimo dvorano, lahko izbiramo nove poti, rišemo nove podobe. In poskušajmo vsaj kdaj pa kdaj prepustiti čopič življenja otroškim očem, tistim, ki vidijo onkraj oblike in so zato najbližje naši resnični naravi. Morda bodo razmerja slike našemu razumu čudne, zato pa našemu srcu ljube.