Notranji glas – mučitelj ali prijatelj

12. 04. 2013
0 Komentarjev

Trpljenje je sestavni del življenja, je menil Freud. Boleznim, stiskam, osebnim krizam se ne moremo ogniti, tako kot ne zimi. In vendar se vedno znova veselim, ko vidim pomlad. Zgodbe ljudi, ki so v življenju uspeli premagati zimo, me navdihujejo in vabijo, da ustvarjam spomladansko razcvetanje tudi v svojem življenju.

Pomislim na Moniko. Urejeno, simpatično žensko sredi tridesetih let z družino in solidno službo. In vendar je bila Monika v svoji koži silno nesrečna. Spominjam se najnih prvih srečanj. Plaho je pokukala skozi vrata moje prakse. ”Motim?” je negotovo vprašala, čeprav sva bili dogovorjeni in je kot vedno prišla do minute točno.

Z negotovim nasmeškom je sedla na skrajni rob kavča, izvlekla ličen zvežčič za domače naloge ter se začela opravičevati. ”Beležila sem, kot sva se dogovorili. Ampak ne vem, če sem naredila prav. Vedno ga kaj polomim. Oprostite, ker je tako obupno nečitljivo … Joj, pa še tale madež … Oprostite. Mi je silno neprijetno, res … Prav ničesar ne naredim prav …” S sklonjeno glavo in rdečico na obrazu je zlivala nase plaz kritik in se ob tem seveda počutila neznansko slabo.

Naš notranji govor določa sliko našega sveta
Monika je imela izredno visoko izraženo stopnjo notranje samokritike. V naših glavah ves čas poteka notranji govor. Z njim govorimo sami sebi, kakšni smo mi, drugi ljudje in svet okoli nas. Svojega sveta ne dojemamo neposredno kot fotografski aparat, temveč prek razlag in pomenov, ki jih pripisujemo vsemu.

Tako je naše doživljanje sebe in sveta v veliki meri povezano z našim notranjim govorom. Ta nas lahko bodri in opogumlja, lahko pa je tudi izredno kritičen in celo sovražen.

Monikin notranji glas je bil poln samokritike. Nikoli ti nič ne uspe! Zanič gospodinja si. Kako si mogla reči takšno traparijo! S takšnimi in podobnimi besedami se je Monika obkladala dan za dnem. Poleg tega si je mimogrede primazala še kakšno zmerljivko: Trapa! Koza! Ženska nesposobna!

Samoponiževanje ogroža naše psihično zdravje
Pretirano kritičen notranji samogovor ima za posledico vrsto neprijetnih čustev. Sram, ponižanje, krivda, tesnoba, strah, jeza, občutki manjvrednosti, osamljenosti in odtujenosti življenju tvorijo pestro čustveno paleto. Ob takšnih čustvih doživljamo veliko stresa. Hkrati pa nas tovrstna čustvena pokrajina onesposablja za aktivnost. To močno povečuje tveganje za razvoj anksioznih motenj, depresije, nekemičnih in kemičnih odvisnosti ter lahko predstavlja resno tveganje za razvoj psihosomatskih obolenj.

Monika je verjela, da je nesposobna, in se je za vsako stvar kritizirala. Zato je začela opuščati aktivnosti. Ni se več ukvarjala s plesom, ki jo je včasih veselil. Tudi slikanje je popolnoma opustila. Ker se je doživljala kot neprivlačno in dolgočasno, se je pričela izogibati druženju s prijatelji. Po drugi strani se je pri obveznostih prekomerno trudila.

V želji, da bi ugajala, je v službi prevzemala vse več dela. Otrokom je kuhala le najljubše jedi in jim kupovala nepotrebna darila. Do partnerja je postala servilna in mu ni ugovarjala. Svojega mnenja dolgo ni izrazila. Vsake toliko časa pa je silovito izbruhnila. Takrat je bližnjim zmetala v obraz vse za nazaj. Domači so jo doživljali kot živčno, vzkipljivo in sitno. Ko ji je partner pri enem teh izbruhov zabrusil, naj si poišče strokovno pomoč, se je Monika zamislila. Sklenila je, da je čas za spremembo.

Samospoznavanje je prvi korak do spremembe
Tako sva se srečali. Za Moniko je bilo pomembno odkritje, da nosi mučitelja v sebi. Njen notranji kritični glas je bil tisti, ki ji je tako grenil življenje in jo je pahnil na rob depresije. Dali sva mu ime ‘notranji kritik’. In začeli sva ga opazovati.

Monika je prepoznala, da velik del vsebin tega glasu tvorijo komunikacijski vzorci, ki jih je ponotranjila v otroštvu. Lahko je jasno prepoznala nekatera starševska sporočila, ki so zdaj odmevala v njeni glavi. Osupla je v mislih opazovala odmeve glasov svoje mame, babice, tete … Veliko je bilo okostenelih pravil in disfunkcionalnih zapovedi, še več notranje kritike. Ko sva vse to raziskovali, se je Monika vedno bolj zavedala, kako hudo kritičen, trd in neizprosen je ta njen notranji glas. Ob tem uvidu je stopila na pot spremembe. In tedaj se je začelo njeno razcvetanje.

Razvijajmo pozitiven notranji govor
Najprej sva se lotili razmerja med pohvalami in kritikami. Monika je spoznala razliko med pohvalami na vedenje in osebnost. Pohvale na vedenje se nanašajo na aktivnost.

Z njimi se bodrimo, se motiviramo, da bomo želeno ravnanje večkrat ponavljali. Naučila se je reči sama sebi, da je dobro skuhala kosilo. Prav tako pa se je naučila dajati si tudi pohvale na osebnost. ”Čudovita si! Dobra mama si …” so izjave, ki nas povežejo z globokimi občutki notranje vrednosti, sprejetosti in varnosti ter sprožijo v možganih naval endogenih opiatov.

Kritika na vedenje se nanaša na neko neželeno aktivnost. Posreduje informacijo, da ta aktivnost v določenem položaju ni bila optimalna. Monika se je naučila razumeti, da to, da je presolila juho, ne pomeni, da je slab človek. Dojela je, da kritike vedenja ne pomenijo, da je ona slaba. Naučila se je uporabljati tovrstne kritike zgolj kot informacijo. Hkrati pa je dojela, da kritike na osebnost, kot so izjave trapa, koza ipd., izražajo prezir in delujejo kot solna kislina za našo samopodobo, zato v notranjem govoru nimajo mesta.

Monika se je naučila, kako se lahko s svojim notranjim govorom bodri in se spodbuja. Nehala se je samoponiževati in se prezirati. Spoznala je nekatera neučinkovita prepričanja, ki so jo ovirala in jo spravljala v stisko. Preoblikovali sva jih tako, da je doživljala več širine in podpore.

Predvsem pa se je Monika naučila biti bolj nežna, sočutna in uvidevna do sebe. Doumela je, da zdaj lahko sama sebi daje vso toplino in varnost, ki jo je kot otrok pogrešala in po kateri je kot ženska hrepenela. Stopila je v stik s svojimi viri in odkrila, kako čudovit, poln in bogato obdarjen človek je.

Danes Monika prihaja enkrat mesečno. V sobo stopa z širokim nasmehom in prekipeva, ko mi pripoveduje o stvareh, ki se jih je lotila. O plesu, slikanju, vzgoji otrok in novih prijateljstvih, ki so vzklila v njenem življenju.

Skupaj se veseliva teh zmag. Vesela sem zanjo. Vem, da je prepotovala dolgo pot. Od brezen samoponiževanja in tesnobe do korenin svoje moči. Ko jo gledam, kako črpa iz njih in se razcveta, pomislim na pomlad … Vesela sem, da jo je Monika uspela zaživeti …
Piše: Tjaša M. Kos, univ. dipl. psih.