O zdravljenju duše – depresija

15. 02. 2013
0 Komentarjev

Na poti od spoznanja, da nekaj ni v redu z nami, do prve stopnje zdravljenja se lahko pojavi hud notranji boj – kdo pa bi rad sebi in drugim priznal, da je ‘nor’, si mislimo.

O procesu zdravljenja sem se pogovarjala z Majo Valič, ki je svoje moči po uspešnem zdravljenju depresije in anksiozne motnje usmerila k pomoči ljudem s podobnimi težavami in ustanovila Društvo za pomoč osebam z depresijo in anksioznimi motnjami (DAM).

Gospa Maja se je z anksioznostjo začela soočati že v najstniških letih, pozneje pa se ji je zaradi poznega in sprva tudi preveč površnega zdravljenja pridružila tudi depresija.

Kaj je predstavljalo trenutek, ko ste zbrali dovolj motivacije za začetek zdravljenja?
Bila sem tako nemočna in na tleh, da sploh ni bilo druge možnosti, moralo se je nekaj zgoditi. Nisem več mogla biti v tej črni luknji, kjer sem vse videla samo slabo. Če sem gledala televizijo, sem iz tega potegnila slab zaključek, če je bilo kaj narobe z otroki, sem vse videla katastrofalno, ves svet se mi je zdel katastrofa.

Poleg tega so se mi pojavili telesni znaki, stalna tesnoba in napetost – npr. ko je na vratih pozvonil zvonec, je bil zame to šok. Čez dan sem komaj čakala, da grem spat, da se izognem vsem obveznostim. Zelo sem shujšala, vse mi je bilo prenaporno – obleči otroka, igrati se z njim. Za to nisem imela moči, hkrati pa v tem tudi nisem videla nobenega smisla. Potem sem se obtoževala še zaradi tega, kako slaba mama sem.

Mi lahko bolj podrobno zaupate, kako je potekalo odrešitveno zdravljenje?
Šele pri tridesetih letih sem naletela na zdravnico, ki mi je sicer najprej dala zdravila, ampak sva že takoj po tem, ko so le-ta pokazala učinke, začeli psihoterapijo. Takrat si nisem predstavljala, kako naporen bo proces zdravljenja. Mislila sem, da bo to pač samo pogovor, vendar je bila psihoterapija sestavljena iz nalog, ki sem jih morala narediti do naslednjega srečanja.

Takrat mi je recimo predstavljalo neskončen napor soočanje z zunanjim svetom, zato sva začeli tako, da sem morala iti iz hiše vsaj do poštnega nabiralnika, naslednji teden sem morala že nositi smeti.

Za prekinjanje toka negativnih misli sem igrala – kakorkoli smešno se sliši – računalniške igrice. Takrat sem preigrala toliko tetrisa, da (smeh) … Priporočljivo se je namreč zaposliti z nečim.

Sledilo je odganjanje tesnobnih občutkov na delavnici sproščanja, kjer sem se naučila z dihanjem vplivati na počutje. Najpomembnejše spoznanje, ki je sledilo obisku te delavnice, je bilo, da nisem sama, in takrat se mi je odprl svet. Prvič sem se lahko o svojih težavah pogovarjala brez sramu in se na ta račun celo smejala.

Kakšen pomen za zdravljenje so imela zdravila?
Zdravila so mi pomagala v smislu, da sem sploh lahko pristopila do drugih terapevtskih metod, npr. na delavnico sproščanja, pri tem pa tudi spremljala zdravljenje, saj sem v akutni fazi depresije tako globoko padla v svoje negativne misli, da nisem mogla sprejemati nobenih novih informacij. V treh tednih jemanja so me zdravila pripravila do tega, da sem lahko začela kognitivno-vedenjsko terapijo, poleg tega sem se v tem času nekoliko telesno okrepila.

Se vam simptomi anksioznosti in depresije še pojavljajo?
Simptomi depresije se mi ne pojavljajo več, saj sem resnično in korenito spremenila način življenja in mišljenja.

Če se mi sproži napad anksioznosti, na licu mesta začnem vaje sproščanja. Zadnjič se mi je to zgodilo na tržnici, pa mi je mož rekel: “Ali nisi ravnokar napisala priročnika? No, na kateri strani imaš sproščanje?” Rekla sem mu: “Oh, nesramnež!” (glasen smeh) V takem primeru se isti hip osredotočim na nekaj, kar mi misli popolnoma preusmeri, npr. odštevanje večkratnikov števila 7 od sto nazaj. Kadar tudi to ne pomaga, začnem izvajati dihalne tehnike. Včasih se mi tudi ne da in potem ‘furam safr’ (smeh).

Omenili ste, da ste korenito spremenili način življenja.
Ko sem začela hoditi na skupinska srečanja, sem začutila, da nam manjka stik z ljudmi. Tekom srečanj sem se odločila, da bom, ko se bom postavila na noge, ustanovila društvo za pomoč osebam s tovrstnimi motnjami. Zastavila sem si cilj, svoj cilj! Pred tem nikoli ne bi šla na davčni urad po številko, zdaj pa sem morala, saj sem stremela k cilju in niti pomislila nisem, da bi ponjo poslala moža, čeprav so mi take naloge še vedno predstavljale velik izziv.

Mislite, da bi lahko do ozdravitve zmagovito zakorakali tudi brez strokovne pomoči?
Pri zmerni do hudi depresiji bi se tudi danes, z vsem pridobljenim znanjem, obrnila na strokovnjaka. Pri blagi depresiji pa mislim, da se to da, sploh če se je oseba pred začetkom težav intenzivneje ukvarjala npr. s tekom. Potem bi lahko tudi s pomočjo teka prebrodila depresijo. Treba se je zavedati, da lahko depresija po nekaj mesecih sama izzveni, vendar če ta oseba v življenje ni vpeljala bistvenih sprememb, se bo depresija zelo verjetno vrnila.

Omenili ste, da ste se že pred intenzivnim zdravljenjem večkrat obračali na strokovno pomoč, vendar ste bili ‘odpisani’ z receptom za škatlico tablet. Se vam zdi, da se je stanje izboljšalo, ali je še vedno preveč ljudi deležnih tovrstnega psihiatričnega zdravljenja?
Problem je širši. Cilj zdravnika psihiatra ne bi smelo biti predpisovanje zdravil, vendar obstoječi zdravstveni sistem ne zagotavlja možnosti, da bi se psihiatri bolj ukvarjali s pacienti. Psihoterapija pa je pri zdravljenju depresije nujno potrebna.

Drugi problem je, da se je v Sloveniji zgodila poplava psihoterapevtov različnih šol. Mnogo teh je odličnih, veliko pa je takih, ki pridobljeno izobrazbo izkoriščajo zgolj kot vir zaslužka in temu primerno tudi nimajo potrebnih znanj in izkušenj. Nekvalitetno in nevestno izvajanje takega dela pa pacientu kvečjemu škodi.

Piše: Sabina Špitalar