Občutljivo: SHIZOFRENIJA

14. 06. 2013
0 Komentarjev

KO TE ŽIVLJENJE OBJAME Z ‘NAPAČNE’ STRANI

Sem v prijetni družbi 22-letnega Anžeta. Kramljava o njegovi življenjski izkušnji, ki ga je vodila, kot sam pravi, od pekla do nebes. Shizofrenija – uganka za vse življenje.

Anže, srečal si se z boleznijo, ki se imenuje shizofrenija. Kakšni so bili začetki in kako si sprejel svojo bolezen.
Nisem se zavedal, da sem zbolel. Bil sem prepričan, da so se kar naenkrat vsi zarotili proti meni, občutil sem strah, ki ga prej nisem poznal. Družbo, v katero sem zahajal, sem postavil na rob in se umaknil. Bal sem se, da mi bodo vsi, ki sem jih poznal in s katerimi sem prijateljeval, škodovali.

Kako si sprejemal svoje občutke, se nisi nikoli vprašal, kaj se dogaja?
Na začetku ne. Vse to sem sprejemal v smislu, kako so ljudje okoli mene postali drugačni. Postajal sem vedno bolj pozoren na njihovo telesno govorico, ves čas sem bil v ‘akciji’. Spremljal sem vsak njihov gib, besedo, pogled. Bilo je naporno, nenehno sem bil na preži.

Zaradi tega nisi postal utrujen?
Daleč od tega. Bil sem nenehno pod adrenalinom, srce pa mi je razbijalo kot noro. Vse, kar se mi je zgodilo, vse, kar semslišal in videl, sem pozneje povezal s kakšnim dogodkom, ki sem ga v glavi predelal in si tako ustvaril nov scenarij, ki sem ga potem ves čas premleval in mu še dodajal določene vsebine.

Kdaj se ti je bolezen prvič pojavila?
Prvič leta 2010, ko so se mi pojavile negativne misli, nad katerimi nisem imel nadzora. Bil sem tako obremenjen, da sem sklenil misli in prišel do ugotovitev, ki so veljale za sveto resnico. To sem potem negoval in se po tem ravnal. Tako sem tudi sklenil, da mi želijo starši škodovati. Bil sem prepričan, da mi v hrano dodajajo drogo in strupe, da bi se me končno znebili.

Kako so se na vse to odzvali starši?
Sploh niso vedeli, ker sem bolezen skrival. Pravzaprav sem mislil, da ne smejo izvedeti, da vem, da mi strežejo po življenju, ker se potem ne bi mogel rešiti in bi me tako oče kot mama skupaj likvidirala. S tem ko sem skrival, da to vem, sem si podaljševal življenje. Bil sem prepričan, da se je proti meni zarotil ves svet, a nekje v ozadju sem čutil, da nekaj ni prav.

Sicer pa si vse, kar si slišal in videl, povezal s sabo?
Da. Vse, kar je bilo negativnega, sem povezoval s seboj in se tako ujel v neko mrežo strahu, iz katere ni bilo izhoda. To je bil svet brez sonca, okoli mene pa samo sovražniki.

Kako so se na to odzvali starši; mama, oče?
Takrat so tudi starši opazili nenavadnosti – da je nekaj hudo narobe. Predvsem zato, ker sem bil precej neposreden, skoraj vsiljiv. Ves čas sem spraševal, če me ne marata, če se me želita znebiti, če me zastrupljata, če želita, da umrem. Bilo je kup vprašanj, v vsakem vprašanju pa se je skrivala prošnja ‘pustita me živeti’.  Vsak dan posebej je postal mučen, nabit s čustvi, smrtnim strahom, tekle so solze. Igral sem se skrivalnice v lastnem domu. Zaklepal sem se v svojo sobo, tu in tam sem še pokukal izza svojih vrat.  Spomnim se, da je mama postregla kosilo, na krožniku je bil med drugim tudi pire krompir, v katerem sem zagledal luknjico, iz nje je silila tekočina. Krompir sem odločno postregel našemu psu, ki vedno vse poje. Potem se je pes spravil v kot in zadremal, kar je zame pomenilo, da je pes zadrogiran. Torej dokaz, da je bil v krompirju heroin. In še ena nova naloga zame. Surfal sem po internetu in brskal za informacijami, kako se odvadiš drog. Ker sem nekje prebral, da pomaga presna prehrana, sem začel uživati samo sadje. Če ga doma ni bilo, nisem jedel. Vse informacije, ki so prispele do mene, sem predelal tako, da so potrjevale moje razmišljanje, psihozo, za katero sem trpel, pa so le še poglabljale.

Starši so vedeli da si zbolel, hkrati pa so bili strpni in so čakali na pravi trenutek, da bi sam prosil, poiskal strokovno pomoč. Kako si začel zdravljenje?
Bil sem sam doma, imel sem vsaj malo miru, ko sta šla oče in mama po nakupih. To je bilo naključje, kajti mama se, odkar sem zbolel, ni več odmaknila iz stanovanja, ker me je čuvala. Odpravil sem se k prijatelju, ki živi v bližini, in ko sem si oblekel hlače, sem ugotovil, da v njih ni pasa. To je bil spet povod, da je v mojo glavo šinila neumna misel, da mi je pas skrila mama, da bi ostal doma. Takrat sem bil tako raztresen, paranoiden, da sem verjel tudi to. Hlače sem si podprl z električnim kablom. Ko sem prispel do prijatelja, sem mu razložil svojo zgodbo. Povedal mi je, da je vse skupaj samo ‘v moji glavi’. Ker je bil ta prijatelj edina oseba, ki sem ji ‘zaupal’, sem se po pogovoru z njim poskušal spraviti v red in razmišljati drugače, torej v smeri, da se mi je očitno res ‘odlomil kolešček’, in se tako odločil za obisk zdravnika, kamor me je spremljala mama. Z napotnico sem se odpravil na psihiatrijo, vendar nisem bil hospitaliziran, ker sem se pretvarjal, da je z mano vse v redu. Mama mi je zelo olajšala življenje, ker je bila razumevajoča, pomagali pa so mi lahko le strokovnjaki. Dobil sem zdravila, hodil sem na razgovore s psihologom in psihiatrom. Stanje se mi je začelo popravljati. Ko sem se počutil bolje, ko se je glava ponovno zbistrilado mera, da sem lahko ponovno ‘razmišljal’ in svet okoli sebe videl v prijaznejši obliki, se je ponovno zgodila prelomnica. Zaradi boljšega počutja sem prenehal jemati zdravila v prepričanju, da jih ne potrebujem več. To je bila moja najslabša odločitev. Natanko čez eno leto se mi je bolezen ponovila še v hujši obliki. Takrat sem bil prvič hospitaliziran.

Si kdaj razmišljal o tem, zakaj ravno ti …
Velikokrat. Če pomislim, oče in mama sta se nenehno prepirala, v šoli so se norčevali, ker sem bil predebel, dostikrat so me sošolci tudi tepli. V osnovni šoli sem imel učiteljico, ki se je rada sredi pouka norčevala iz učencev, ki ji niso bili pri srcu. Žal sem bil med njimi. Vse to sem doživljal kot hude travme, bil sem napet, pod hudim pritiskom že kot otrok. In ker to zame ni bilo ravno pravo otroštvo, mi je pustilo velike posledice. Vse se je z leti počasi nabiralo kot kamenček na kamenček. In ko ni bilo več prostora, se je kupček podrl. Od vsega sem postal utrujen, bil sem izčrpan, izžet kot stara cunja, ki jo je nekdo zavrgel, ker ni več uporabna.

Na kakšen način se je bolezen ponovno pojavila, kako si to občutil?
Najprej sem postal nezaupljiv, vzvišen, kar spreobrnil sem se. Jaz nisem bil več jaz, vendar sem se še vedno trudil vzdrževati stanje, svojo pristno podobo prijaznega in razumevajočega človeka, da se ne bi izdal. Vem, da je bil petek in s sošolci smo odšli na pijačo. Ko smo se pogovarjali, sem kar naenkrat zaslišal glasove, razločno sem slišal, kaj se o nas pogovarjajo pri sosednji mizi. Naslednji dan se je vse skupaj še stopnjevalo.

Bil si prepričan, da imaš nadnaravne sposobnosti in moči, da si telepat?
Tako je. Začele so se neprespane noči, nisem več spal. Premleval sem svoje življenje, ki sem si ga popolnoma napačno razlagal, in iskal sem nekaj izven norm. Začela se je študija o telepatiji, telekinezi, to je postalo moje življenje. Pojavljati so se začeli glasovi in misli, ki sem jih slišal kot glas tujega človeka.  Haluciniral sem bolečino, bolelo me je srce, imel sem hude krče … Šlo je za neznosne muke.

Praviš, da te je mama brez težav odpeljala v psihiatrično bolnišnico?
Res je, tudi zato, ker so se mi obnovili prvi strahovi, da mi z očetom strežeta po življenju. V vožnji do psihiatrične ustanove sem hudo trpel, ker sem razmišljal samo, kdaj bo mama izpod sedeža potegnila pištolo in me ustrelila. Več se potem ne spomnim, ker se mi je um dobesedno zameglil. Spomnim pa se, da sem se želel sporazumevati s ploskanjem, s telesno govorico.

Kako dolgo si preživel na zdravljenju?
Bil sem nameščen na zaprti oddelek. Po enem mesecu so me odpustili. Tisto sekundo, ko sem prestopil prag svoje sobe, sem spet začel telepatsko ‘sranje’. Živel sem s prepričanjem, da sem telepat, in to sposobnost sem se trudil le še ojačati. Zdravila sem jedel redno, vendar so mi jih pred odhodom iz bolnišnice zamenjali. Šlo je za vrhunska zdravila, ki pa meni, za razliko od drugih pacientov, niso pomagala. Moje telo se je odzvalo, kot da zdravil ne prejema. Več dni nisem spal, nisem se umival, zapustil sem se. Živel sem v prepričanju, da je postala nova doba, da sem v popolnoma drugem svetu. Dobil sem nove nadnaravne moči. V trenutku ‘slabosti’, kar je pomenilo, da sem prišel za trenutek k sebi, sem mamo prosil, če me pelje nazaj v bolnišnico. Potreboval sem spanec in vedel sem, da mi bodo v bolnišnici pomagali. Tam sem spet preživel en mesec.

Si po prihodu v domačo oskrbo kako drugače živel, morda tudi spremenil način življenja?
V bolnišnici sem se umiril, naspal, najedel, redno jemal zdravila in stanje se mi je izboljševalo. Po prihodu domov sem potreboval eno leto, da sem se spravil k sebi. Glasove, ki so se še vedno pojavljali, sem z močno voljo ubijal in jih ignoriral. V knjižnici sem si izposodil knjige o psihologiji in shizofreniji in na tak način začel spoznavati samega sebe, svojo bolezen. Učil sem se, kako lahko z zdravili in z močno voljo vplivam na potek vsakdana, na svoje življenje.

Kaj pa šola?
O tem, kako bom hodil skozi življenje brez izobrazbe, sem veliko razmišljal. Iskal sem trenutek, ko bom pripravljen na ta izziv, da bom lahko nadoknadil vse, kar mi je bolezen ukradla. Z veliko truda in volje sem se pričel učiti in v štirih mesecih opravil osem izpitov z dobrimi in prav dobrimi ocenami. Potem je sledilo malo premora, zdaj pa je čas, da opravim, kar mi je še ostalo in se vpišem še v zadnji letnik.

Si zdaj ozdravljen?
Ne. Nikoli ne bom zdrav, nobena od shizofrenij, ki jih je kar nekaj, jaz imam paranoidno shizofrenijo, ni ozdravljiva. Je paobvladljiva, če redno jemlješ zdravila. Lahko se šolaš, hodiš v službo, se zabavaš s prijatelji in imaš rad najbližje in jim zaupaš.

Kako te danes, po vsem, kar se ti je zgodilo, sprejemajo znanci in prijatelji?
Kot da se ni nič zgodilo.

Kako danes gledaš na vse skupaj?
Precej travmatična in nepravična življenjska  izkušnja, ampak o tem ne želim razmišljati, ne želim se kar naprej spraševati, zakaj jaz.  Gledam naprej in se trudim uživati v vsakem dnevu. Hvaležen sem za vsak trenutek, ki mi ga podari življenje. Najbolj pa cenim, da lahko spet razmišljam, da živim, da čutim. Ljudje težko razumejo, kakšno potovanje je za mano, sem se pa nekaj naučil. Ko začutiš grenkobo pelina, se potolaži s kocko sladkorja in se nasmehni.

Piše: Tatjana Filipič