Podobe nevidnega

28. 11. 2012
1 Komentar

O tistih, ki svet zaznavajo drugače.

Oko. Tisti organ, ki je za mnoge pomemben sprejemnik informacij o okolju in ki je, čeprav mnogokrat zavajajoč, nekaj, brez česar si težko predstavljamo vsakdan. Večini ljudi je tèma ovira na nočni poti od postelje do kopalnice, nekaterim pa je dar videti odvzet tudi ob jasni luči dneva.

Na hladen deževni dan smo v topli in odprti družbi predsednika Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije, gospoda Tomaža Wraberja, spregovorili nekaj besed o zvezi, ki ima pri nas že kar dolgo tradicijo. Prvo društvo, namenjeno slepim in slabovidnim v Sloveniji, imenovano Podporno društvo slepih, je bilo na pobudo Franca Dolinarja in Alojzija Levsteka ustanovljeno leta 1920, čeprav je bil prvi zavod ustanovljen že 2 leti prej, pobuda za pomoč slabovidnim pa se je pojavila že na začetku 19. stoletja.

Društvo se je namenilo pomagati predvsem socialno ogroženim članom. Na slepe in slabovidne je takrat padala še dosti temnejša senca socialne diskriminacije kot danes, ljudstvo jih je namreč imelo za enake beračem. Zato so v društvu že takrat začeli skrbeti za izobraževanje članov, ki so se sprva zaposlovali predvsem kot pletarji, na začetku druge polovice prejšnjega stoletja pa je bil za slepe značilen poklic telefonista: »Marsikdo je to čutil kot neko prisilo,« nam pove gospod Wraber.

Danes, ko sta tehnologija in osveščenost napredovala do te mere, da lahko izbirajo med pestro paleto poklicev, je največja ovira pri zaposlovanju socialna izključenost, ki jo predsednik zveze še vedno opaža: »Družba nas je malo pozabila, malo spregledala, ni nas upoštevala.«

Od dobrih 4000 članov zveze jih je zaposlenih le približno 300. Gospod Wraber glavni razlog za tako nizek delež zaposlenih vidi v težkem vključevanju slepih in slabovidnih posameznikov v našo ‘okulocentristično’ družbo, prav delo pa je tisto, ki nas povezuje v socialno mrežo.

Stigmatizacija, ki je povsem nepotrebna, je tisto, čemur veliko slepih in slabovidnih poskuša ubežati, zato se pogosto izogibajo drugim ljudem: »Prvi korak k sprijaznjenju je težak,« vendar pa: »je tisto, kar najmanj potrebujemo, pomilovanje.« Tudi 28-letna Zala, ki je vid izgubila pred šestimi leti, nam zaupa: »Pogosto imam občutek, da se do mene obnašajo kot do zaostalega otroka, ne pa kot do odrasle ženske.«

Velik pomen za svoje člane ima ZDSS tudi na področju informiranja, saj poleg njenih lastnih posebej prilagojenih objav na eletronsko-informacijskem sistemu zveze v Sloveniji ni primernih tiskanih javnih glasil. So pa na pobudo in s samoiniciativno dejavnostjo gospe Minke Skaberne, ki je s skupino prostovoljk prepisovala knjige v Braillovo pisavo med prvo svetovno vojno, slepi in slabovidni svojo knjižnico dobili že davnega leta 1918. Danes je večji delež knjižnice zapisan v zvočni obliki, večina na avdiokasetah, saj so za starejše člane bolj praktične za uporabo.

Glavni projekt, ki se ga zveza s strokovnimi sodelavci in ministrstvom za zdravje trenutno loteva, je program celovite rehabilitacije, katere strokovni nosilec bo Očesna klinika Ljubljana. Ta bo slepe in slabovidne usposabljala na vseh življenjskih področjih, jim pomagala tudi pri soočanju z vsakdanjimi težavami, na katere velikokrat sploh ne pomislimo, ter se jih lotevala s povsem individualnim rehabilitacijskim načrtom, katerega osrednji član bo poleg strokovnega tima prav posamezni slepi oz. slabovidni.

Kljub uspešnim začetkom omenjenega projekta gospod Wraber opozarja, da je: »Slovenija do svojih slepih nekoliko mačehovska.« Na primer iz obveznega zdravstvenega zavarovanja v primerjavi z nekaterimi – tudi revnejšimi – državami dobijo sorazmerno malo tehničnih pripomočkov, ki jim lajšajo življenje. Namigne nam tudi, da nimamo učinkovitega programa preprečevanja slepote in slabovidnosti z enostavnimi rednimi oftalmološkimi pregledi, kar bi bilo kot za značilno bolezen razvitega sveta smiselno uvesti tako iz povsem medicinskih, etičnih, kot tudi finančnih razlogov.

Upamo, da bo naša nova revija, revija Življenje, korak bliže k tistim, ki svet zaznavajo drugače. Naša vizija pri ustvarjanju njene vsebine je prisluhniti posameznikom, ki so bili do sedaj na področju informiranja kakorkoli depriviligirani, zato bodo vse njene vsebine posnete in objavljene v slišni obliki. Na spletni strani www.beremzivljenje.si bo revija z naklonjenostjo čakala na vašo pozornost.

Kot pove glavno geslo Zveze, povzeto po W. Shakespearu: »Edina tema, ki obstaja, je neznanje.« Tisto, kar nas loči od slabovidnih, ni le zmožnost videti, ampak le nevednost, kako se spoprijeti z njihovo različnostjo. Zala iskreno pripomni: »Ni se me treba bati in se me izogibati, ponujene pomoči bom vedno vesela, čeprav je ne bom vedno tudi potrebovala.« In pomislite, spoštovani bralci, morda boste nekoč prav take solidarnosti ob nekem temnejšem dnevu veseli tudi vi.

Piše: Sabina Špitalar