Pomlad, ljubezen in ostale priložnosti za srečo

15. 02. 2013
0 Komentarjev

Piše: Tina Turk
Foto: (W)isible Photography

 

 

Pomlad, pomlad!
Najprej bo seveda naprodaj valentinovo. Potem bo mimo prižvižgalo gregorjevo s ptički vred. Na Koroškem so pernati prijateljčki pohiteli, tam se brez večje reklame ženijo že 22. januarja na vincencijevo. Rimljani so se včasih parčkali 15. februarja, potem so prijazno prilagodili datum za en dan. Valentin pa ima vsekakor ključ do korenin, kot ve vsak vrtnar. Skratka: favna se prebuja, flora sodeluje, hormoni švigajo, nivo zaljubljenosti se dviga, narava dela svoje.

Kaj pa delamo mi? Seveda čutimo pomlad. Gremo iz žab v dokolenke, iz avtov na kolesa, iz lokalov na terase in počasi se iz savne pomikamo proti kopalkam. Odpremo se, tako kot vse ostalo v naravi – odpremo se za komunikacijo, za stike, za ljubezen.

Ampak kako je pravzaprav s to ljubeznijo? Se res deli na zaljubljenost – trenutno vnetje in resnično ljubezen? Se ta potem spet deli na starševsko, prijateljsko, bratsko, splošno, univerzalno, tisto do samega sebe in tisto do drugih, ljubezen iz spoštovanja, iz usmiljenja, iz srca, iz potrebe …? Vsa ta ljubezen – ali jo sploh potrebujemo ali si je samo želimo?

Nekateri trdijo, da je to samo biološka potreba, zapakirana v družbeno sprejemljive okvirje. Da se bodoči starši preprosto morajo zaljubiti, da na tej hormonski drogi prestanejo najtežji del: rojstvo otroka in celoten zalogaj starševstva. Ista teorija trdi, da samo otroci fizično potrebujejo ljubezen, ostali pa je ne potrebujemo za razvoj, ampak si je po pravilu (sicer čisto legitimno) želimo, ker je zelo zdrava. Tudi prav.

To sicer ne razloži zaljubljenih parov, ki se po tridesetih letih zakona tiščijo drug k drugemu in si božajo dlani na večernih sprehodih. Je pa res, da je prvo (in edino) načelo narave preživetje, in če smo mi (poleg tega, da poskrbimo za obstoj vrste) pripravljeni žrtvovati svoje egoistične nagibe za to, da z nekom ustvarimo dolgotrajno čustveno povezavo – o kateri potem še stoletja lahko pišejo čudovite pesmi –, s tem menda ni nič narobe? Jaz mislim, da ljubezen ni nagon. Verjamem, da je nagon tisti, ki nas vleče skupaj, in da je zaljubljenost v svoji nerazložljivosti prej podobna nagonu kot ljubezni. Ljubezen …, ljubezen pa je gonilo.

Dejstvo je, da ko poskrbiš za mladičke, večinoma ni treba biti več v paru. Stvar je opravljena, narava je dobila svoje. Če nisi od nekoga materialno ali kako drugače odvisen, pač ni treba poslušati njegovih neumnosti še naslednjih trideset let, ko se o ničemer več ne strinjaš. In pika. Drug velik del ljudi ravno tako ostane skupaj iz udobja – udobja poznanega. Kot pravijo Angleži: navade so na začetku pajčevine, na koncu pa vrvi. Kdo bi nas razumel.

Potem pa se zgodijo še druge, bolj čudne in čudežne stvari. Ljudje ostajamo skupaj, tudi ko nimamo otrok in se ne potrebujemo. Ljudje poskrbimo za druge, tudi kadar nimamo neposredne povezave z njimi. Ljudje posvajamo otroke, od daleč in blizu. Ljudje skrbimo tudi za živali in naravo od daleč in blizu. Ljudje organiziramo skupine in organizacije, ki pomagajo ljudem iz vseh mogočih razlogov ali celo brez njih.

Kaj je tisto, kar nas goni v to pravo smer? Je mogoče, da ljudje preprosto vemo, kaj vse je ljubezen, da razumemo, da je to najgloblja osnova čisto vsake zavestne komunikacije in da je to tisto, kar nas v resnici dela ljudi? Da nas osrečuje preprosto dejstvo, da taki lahko smo, da je to naša izbira?

Ljubezen kot čustvo verjetno občasno zahteva kakšno globljo analizo. O tem, zakaj se zaljubljamo v tiste in take, v katere se zaljubljamo, je bilo že veliko napisanega. Ljubezen kot odnos pa je vedno naša izbira.

Kar se prej omenjenih ‘romantičnih’ datumov tiče, ti dnevi niso bili nujno namenjeni le morebitnim partnerjem, ampak praznovanju Ljubezni na splošno. Morda so ljudje takrat bolje razumeli naravno pot ljubezni. In morda nam je njen izvir presenetljivo blizu. Ko so naše lastne slabosti in sposobnosti udobno združene, ko spoznamo umetnost samega sebe, se lahko, natanko taki, kot smo, delimo z drugimi, natanko takimi, kot so.

To je vsa preprosta umetnost ljubezni, ki nikoli ne zahteva drugega, kot da ji pustimo, da je. Ključna beseda kvalitetnega soobstoja je, kot kaže, spet – udobje. S samim seboj.

Biti, obstajati in soobstajati … je najverjetneje popolnoma dovolj velik razlog za največjo srečo. In verjetno je glavni očitek sodobnega človeka ljubezni in sreči ravno to – da ni dramatična. Je mirna, topla in polna sama sebe.

Nam to spoznanje prinese dolgčas ali srečo? Kakor hočemo. :-)