PORTRET ON: VLADO KRESLIN

14. 06. 2013
0 Komentarjev

Najprej sem poznala njegove pesmi. Šele pozneje so se jim pridružili zgodba, podoba, klobuk in kitara. Črna, seveda. Je edini slovenski izvajalec, čigar albume vedno kupujem v dveh izvodih – enega mi  namreč vedno ‘izmaknejo’ starši. Prav zato nestrpno čakam poslušanje njegovega čisto svežega albuma Čarobnice, ki je že v prodaji.


Čestitke za novi album, želimo mu veliko uspeha. Kakšni občutki vas prevevajo? Je ‘rojstvo’  prvega albuma enako kot pri vsakem naslednje? Prvega nikoli ne pozabiš in ga najbolj intenzivno doživljaš ali enako močno ‘prime’ tudi vsak naslednji?
Hm, zlagal bi se, če bi trdil, da je enako vznemirljivo kot takrat, konec devetdesetih let, ko je izšla moja prva kaseta. Podobno, kot sem se s strahom po tridesetih letih usedel na motorno  kolo. Ali bo tako vznemirljivo, kot je bilo leta 1970? Seveda ne. Je pač drugače.

Vas nastopi in veliki projekti izčrpajo, izpraznijo ali vas nasprotno – napolnijo z energijo? Kako se spravite nazaj v ritem?
Glasba in občinstvo me vedno dvigneta in napolnita. Izčrpa me to, da ne grem takoj po koncertu domov, ha, ha. Pravzaprav je pri muzikanstvu je najbolj vprašljiv bioritem, ki je obrnjen na glavo. Domov prideš enkrat proti jutru in ne moreš zaspati. Ves adrenalin in luči, ki se še bliskajo v možganih … Sem bil že pri zdravniku za spanje, pa ne morejo kaj dosti  pomagati. Podočnjaki že vedo.

Novi album nosi naslov Čarobnice. Se vam kdaj zdi, da živite ‘čarobno’ življenje, da so vam bile rojenice naklonjene? Katere trenutke v življenju označujete z ‘najbolj čarobni’?
To, da potujem naokrog, pojem ljudem in od tega celo živim, je prav gotovo božji dar.

Brez česa v življenju ne bi mogli? Kaj vam daje stabilnost?
No, prav gotovo družina, torej obe. Kot imam zapisano v eni pesmi – varna pozicija med še živim očetom in sinom.

Snemanje albuma verjetno zahteva veliko zalogo potrpežljivosti in vztrajnosti. Ste potrpežljiv človek, tako pri ustvarjanju kot sicer, recimo v očetovski vlogi?
Sem impulziven in površen, potrpežljivi so ljudje okrog mene, hvala bogu. Pri snemanju sta to običajno Miro Tomassini in Gal Gjurin, doma pa žena.

Vam izkušnje osnovnošolskega učitelja pomagajo pri vzgajanju svojih otrok?
Ha, ha, ne vem, ne bi rekel. Sem otrok povojnih staršev, ki so imeli časa samo za razlago: »Ker sem jaz tako rekel!« Kot otrok šestdesetih let sem seveda na liberalni strani in morda malo preveč razlagam. Ko pa vidim, kako štiri leta stari otroci maltretirajo starše, se mi zdi, da smo z vso to permisivnostjo malo zabredli.

 
Katere vrednote se vam zdi najbolj pomembno prenesti na otroke? Prenašate nanje ekološko naravnanost, za katero si prizadevate? Ste ‘ekološka družina’?
Ko ugašam luči za otroki, ha, ha. In to tudi na Hvaru ali v Parizu. Zelo bi bil nesrečen, če ne bi imeli odnosa do Prekmurja, če ne bi občutili tiste tanke vezi in me ne bi tu pa tam presenetili s kakšnim arhaičnim prekmurskim izrazom.

Si boste poleti vzeli premor ali vas glavnina nastopov še čaka? Kje boste iskali navdih? Kje poleg domačega Prekmurja še najdete mir in sprostitev?
Z bandom Mali bogovi si vedno privoščimo letni dopust, poletje pa zaključimo s koncertom v ljubljanskih Križankah. Tako bo tudi tokrat. Sicer pa se najbolje sprostim najbliže začetku in najdlje stran od njega, torej v rojstni vasi Beltinci in čim dalje stran, tam, kjer me nihče ne pozna. Vzamem kitaro, sedem na pločnik in začnem igrati kot popoln anonimnež. To je najboljše.
Hvala za pogovor. Želimo vam prijetno poletje in bogato nadaljnje ustvarjanje.

 
Piše: Lara Kos