Poseben pogled – intervju z Andrejem Možino

28. 11. 2012
0 Komentarjev

Dr. Andrej Možina je predsednik Zdravniške zbornice Slovenije in tako simbolično predstavlja zdravništvo naše države. Že trideset let pa je tudi predan zdravnik – specialist ginekologije in porodništva. Andrej je sproščeno prodoren, tudi ko odloži belo haljo. Predvsem zaradi osebne integritete, poznavanja razmer in dela zbornice daje upanje, da se bo s svojim delom zavzemal za visoke etične standarde znotraj zdravstva, s čimer bi lahko povrnili zaupanje v delo zdravnikov in na splošno celotnega zdravstva.

Uvodoma pove, da se je za kandidaturo odločil iz enega samega razloga: »Delo zbornice poznam, vem, da jo potrebujemo, a tudi, da je zašla v težave. Ugled ji je v javnosti žal padel zaradi nekega dogodka, ki se je obravnaval v soju žarometov in nekako vrgel slabo luč na vse zdravnike.«

Kaj je bil vzrok za ta dogajanja; da je zgodba za seboj potegnila tako temno senco na zdravstvo?

Poznejše ankete so potrdile, da je ugled zdravnikov v naši družbi kar visok. Kar je zaskrbelo mene, je nezaupanje zdravnikov v lastno inštitucijo. Kljub vsemu smo prišli do spoznanja, da so se zdravniki odločili za spremembe. Če se namreč zdravniki ne znamo identificirati z lastno inštitucijo, je to huda stvar. Spoznali smo, in to daje neko upanje, da se bo dalo vrniti ugled in zaupanje.

Jaz sem optimist, ne pričakujem pa hitrih sprememb.

Zdravniški poklic je v zgodovini bolj ali manj na najvišji stopnji cenjenosti; zdravnike ljudje spoštujejo, se jih pa tudi bojijo …

V zgodovini je dokazano in v naravi ljudi je, da neradi izkazujemo nemoč in neradi prosimo za pomoč. Teže se postavimo v podrejen položaj, zlasti ko smo bolni in potrebujemo in pričakujemo pomoč od nekoga. Čim iščeš pomoč zdravnika, mu avtomatično priznavaš podrejen položaj. To so historično znana dejstva, danes ni nič drugače.

To se vidi predvsem pri kakšnem ‘pomembnem’ človeku, ki je v življenju obvladoval okolico in se mora v tistem trenutku zaradi zdravljenja, hočeš nočeš, postaviti v podrejen položaj.

Zato je ta komunikaja tako zelo pomembna in zdravnik tega položaja seveda ne sme izkoriščati. Zdravnik je dolžan ta odnos vzdrževati na enakovrednem nivoju ne glede na to, s kakšnih ‘vrhov’ prihajate v to neposredno srečanje. Tu je zdravnik tisti, ki je nosilec komunikacije in nosi tudi odgovornost zanjo.

Ali je vloga zdravnika in zdravstva na splošno pri zdravju populacije in posameznika precenjena? Zdravstveni sistem namreč le v manjši meri prispeva k zdravju, pomembni so še drugi sektorji, način življenja, okolje, izobrazba … Kaj lahko družba in ljudje naredijo, da bodo bolj zdravi in da bodo zdravje tudi ohranjali?

Veliko je na stari resnici: »Zdravnik zdravi, narava pozdravi.« 70 odstotkov bolezni je psihosocialnih bolezni in so odraz nekega časa, če odmisliva stare težave z infekcijami, nehigieno, epidemijami in podobno. Še zlasti v teh kriznih časih, ko ljudje izgubljajo službo, so v stiskah, izredno naraščajo duševne in druge bolezni. To je odziv časa in zdravniki smo relativno nemočni, nimamo pomena in glasu in nas na splošno premalo upoštevajo ravno v tem smislu, da smo danes sicer vse bolj tehnologi; znamo zdraviti, transplantirati jetra, srce. Operacije so vse bolj varne, nekatere nekoč neozdravljive bolezni so postale ozdravljive in na posameznih področjih delamo čudeže. To pa ne spremeni nespornega dejstva, da način življenja, duševni mir, okolica, stresne situacije … generirajo obolenja, in tu zdravniki pravzaprav nismo odločujoči dejavnik. Je bolj politika in neka socialna mreža, ki obstaja in se mora tega zavedati.

Ljudje so vse bolj potisnjeni v stisko, to predstavlja tudi več zdravstvenih težav. Zaostrene situacije v imenu reševanja družbenih problemov povečujejo stroške države zaradi bolezni, zdravljenja in absentizma … Je to začarani krog?

Se strinjam, da je to začarani krog, je pa to pogojeno s filozofijo zadnjih desetletjih, z vrednotami; materialne dobrine so v ospredju. To se med drugim vidi predvsem ob sobotah in nedeljah. Ljudje namesto na izlete hodijo v nakupovalna središča.

O tem sem razmišljal, ko smo cele dneve, vikende, tudi 300 ur in več, zaslepljeni od dela, preživeli v bolnišnici, ko smo bili mladi in mislili, da smo večni in nedotakljivi, kar se zdravja tiče. To so mlada leta, ko stremiš k delu.

Govorim o svojih razmislekih deset in več let nazaj. Na primer: Klinični center ima 7000 zaposlenih. Ta hiša v vseh teh letih ni zmogla postaviti enega rekreativnega centra, v katerem bi bil recimo fitness studio za vse zaposlene, ki opravljajo izjemo težko delo. S strani delodajalca, kot je Klinični center, bi bila to majhna pozornost. Kaj je šele v ‘manjših’ družbah, organizacijah, kjer je morda še manj pozornosti do zaposlenih in do njihovih psihosocialnih stisk in preobremenitev.

Včasih moraš sprostiti telo, energijo stresnih situacij. Tukaj družba naredi premalo, to velja za javni in zasebni sektor. Včasih v zasebnem sektorju naredijo več v tem smislu, kar se jim hvaležno vrača. Če se vlaga v njihovo psihosicialno stabilnost, so delavci bolj zdravi in več naredijo. Očitno bomo potrebovali še kar nekaj časa, da bomo osvojili te standarde.

V intervjuju, Andrej, te želim predstaviti ne le kot zdravnika in cenjenega strokovnjaka, ampak odstreti tudi tančico profesionalnosti in te predstaviti kot osebo. Kaj bi sam povedal o sebi?Ž

Žena bi rekla: »… saj je čist’ fajn mož, ampak nikoli ga ni doma.« Sam pa moram reči, da sem družinski človek in je v mojem življenju prioriteta prav družina, potem pa pride na vrsto še tisto, kar sem najbolj zanemarjal, ko sem pretirano delal v službi, to so prijatelji in širše okolje, ki ti, že od otroštva, preprosto mora pomeniti največ. Pri poklicih, kot je naš, zlasti pri operativnem delu, je zelo pomembno s športom vzdrževati telesno kondicijo, ker brez tega preprosto ne moreš vzdržati takega tempa. Tako rekreacije ne opuščam, saj si lahko v kratkem času na tak način napolnim baterije.

Vse življenje se ukvarjam s športom in mislil sem, da sem zato nedotakljiv. Po petdesetem letu pa sem se, ko sem začel spremljati prijatelje in njihove bolezni, začel spraševati, kdaj bo pa mene kaj doletelo? Bil sem popolnoma brezskrben, misleč, da se meni ne more nič zgoditi, in tako tudi na zdravniške preglede nisem hodil. Vmes sem gojil še kakšne nezdrave navade, kot je kajenje.

Pri meni je bilo zelo neobičajno, kako se je pojavila bolezen. Bolela me je rama in mislil sem, da je od smučanja. Kmalu se je izkazalo, da gre za bolezen na pljučih, k sreči na takem mestu, da se je ugotovilo precej hitro. Operiran sem bil, nato je sledilo neprijetno zdravljenje s kemoterapijo in radioterapijo. Stvari so sedaj dobre. Recimo, pozabimo sedaj to. Vsak dan je lep.

Ali se lahko sedaj bolje ‘vživiš’ in si bolj empatičen do pacientov, bolje razumeš ranljivost ljudi zaradi te izkušnje?

Moram reči, da sem vedno čutil s pacienti, ki so bili v težavah. Je pa res, da ko sem za nekaj časa obul bolniške copate, sem začel še bolj ceniti zdravstveno osebje v bolnišnicah, predvsem na intenzivni enoti in onkologiji. Videl sem, kako je poklic naporen, čeprav ga opravljajo z veliko vnemo, s kakšnimi težkimi pacienti se srečujejo pri svojem delu.

Je pa nepopisno dragoceno to, da imamo zelo razvit zdravstveni sistem in se lahko kot pacient z zaupanjem prepustiš zdravljenju.

Javnosti bi morali večkrat sporočiti, da imamo izjemno socialno zdravstvo, visoke kakovosti, evropsko primerljivo in izredno poceni. Nekaj smo dosegli in bodimo zelo pozorni, da ne izgubimo vseh teh atributov. Kajti tu ni povratka nazaj.

Stvar, ki pa nam je nekoliko ušla iz rok, pa je, da se ne znamo dovolj ceniti, ceniti dosežkov bodisi kot državljani ali zdravstveni delavci. Vzrok je v tem, da smo preobremenjeni in nas je premalo. Šepamo tudi na področju komunikacije. Tega časa nam ne dajo. Saj v času, ki ga imamo na razpolago, še dober dan in nasvidenje ne moreš dostojno reči, kar pa ustvari slab vtis pri bolniku, kar ni dobro. Prepričan sem, da bi se stanje v trenutku izboljšalo, če bi imeli več časa za bolnika.

Prepričan sem, da se bodo stvari izboljšale. Sedaj, ko plujemo v globoko gospodarsko krizo, bi morali še toliko bolj misliti na potrpežljivost in medsebojno spoštovanje. Ko se družbena kriza poglablja, se moramo zavedati pomena komunikacije, se ji posvečati in se ne prepuščati slabim trendom, kot sta npr. znižanje plač, izgubljanje služb …

Vsekakor prepuščanje slabemu razpoloženju ni rešitev. Ne poznamo zdravila, kako prebroditi to krizo, je pa rešitev v nas samih.

Sprememba vrednot, veliko več strpnosti, več je treba prispevati k pozitivnemu naboju?

Vsekakor ni tragedija, če si ne moreš kupiti avta vsake dve leti. Avto sam še nič ne pomeni, prav tako kupovanje drage hrane. Vemo, da so nekateri ljudje, ki živijo v skromnejših razmerah, srečnejši. Bolj so povezani, imajo večji socialni kapital. Tu je glavna življenjska filozofija. Stremljenje za bogastvom ne prinaša notranjega zadovoljstva in sreče.

Glede na to, da si ginekolog in poznaš stvari iz prve roke, kako ocenjuješ pravice in položaj žensk v naši družbi?

Mislim, da so ženske zanesljivo bolj ranljiva populacija. Mi to vidimo iz prakse in tudi sicer v življenju, ko podpirate tri vogale. V svojem poklicu se srečujem z velikimi problemi: od neželenih nosečnosti, zgodnjih nosečnosti pri mladostnicah, z boleznimi, ki so jim ženske izpostavljene, in tragedijami, ki temu sledijo in lahko močno zaznamujejo zdravje in s tem življenje žensk.

Prav je, da smo naredili nekatere programe za zaščito žensk na področju perinatalnega zdravja in presejalnih programov za nekatere vrste raka, ki že imajo rezultate. Sicer pa v porodništvu – roditi otroka je eno najlepših doživetij za vsako žensko. Tudi za moške, vendar večina moških odide na praznovanje, ženska pa ostane sama, tudi ko se sooča z dejstvom, da morda z otrokom ni vse v redu.

Zaključna misel, sporočilo. Naša revija se imenuje Življenje, tvoje razmišljanje o življenju?

Predvsem moraš imeti dovolj rad sam sebe. Več časa moraš preživljati z družino, prijatelji. Seveda sta tu tudi služba in karieria, vendar so družina in prijatelji nenadomestljivi. Če bi kolesje zavrtel nazaj, bi svoje prioritete postavil v ta vrstni red.

S sogovrnikom je klepetala – Evita Leskovšek, dr. med., spec.