(P)osebno – Vlasta Nussdorfer

12. 04. 2013
0 Komentarjev

”Uporabljamo več prijaznih besed. Spoštujmo drug drugega!”

S sogovornico klepeta Evita Leskovšek, dr. med., spec.

Draga Vlasta, spoštovana varuhinja človekovih pravic, v izredno veselje in čast mi je, da lahko danes klepetam s tabo in da bodo najine misli podeljene z bralci Življenja.

Če bi te kdo vprašal, kako si zaznamovala Slovenijo do sedaj, ko si postala varuhinja, kaj bi mu odgovorila?
Vesela sem, da lahko spregovorim tudi o svojem preteklem življenju, času, ko še nisem bila varuhinja.

Mislim, da bi morali drugi povedati, če sem zaznamovala Slovenijo. Menim, da sem jo, vsaj s knjigo o nasilju z naslovom Naše deklice z vžigalicami. Leto izdaje te knjige, leto 2005, je bilo prvo leto, ko sem izstopila iz sivine tožilskega dela in naredila še nekaj več.

Če hočeš zaznamovati državo ali karkoli drugega, moraš stopiti korak dlje, torej dopolnjevati, uresničevati svoje delovanje zunaj pisarne. In takrat, ko sem ustanovila Beli obroč Slovenije, je to pomenilo, da sem lahko pomagala ljudem tudi popoldne, v prostem času, torej ko sem zaključila delovnik tožilke, kar je bil moj poklic.

S to knjigo sem pretrgala molk o nasilju. Po izdaji knjige sem namreč potovala po vsej državi. 25000 km smo prevozili in s knjigo, ki je izšla v 7000 izvodih, tudi dva ponatisa sta bila, smo ljudem odpirali oči. Torej da ne smemo dopustiti, da smo žrtve, da lahko o tem govorimo, da imamo pravice, da se upremo. Pomagala sem šibkim, ranljivim skupinam, ne samo žrtvam nasilja, in sem vsa ta leta pravzaprav delala dve službi. Uradno in tisto neuradno. In mislim, da mi je to dalo neko prepoznavnost.

Naj poveva, da si napisala že devet knjig in da gre ves izkupiček izrecno v dobrodelne namene, za žrtve teh različnih oblik nasilja.

Da, teh devet knjig je pomenilo kar veliko pomoč. Celo od zadnje, ki sem jo napisala decembra lani, sem od založbe Miš že dobila 900 EUR, ki so namenjeni društvu Beli obroč Slovenije. Izkupiček od vsake knjige, ki sem jo izdala, je bil namenjen enemu projektu. Recimo Naše deklice z vžigalicami za sklad Plamen dobrote. Tam se je zbralo ogromno denarja za žrtve zlorab.

Druga knjiga Dečki z ulice je pomagala projektu Zagovornik – Glas otroka, ki je bil projekt takratnega varuha človekovih pravic. Že v tistem času sem bila torej povezana z varuhom. Vrednote na odru življenja so pomagale pri darovanju kostnega mozga. Izkupiček od te knjige je financiral raziskave v povezavi s kostnim mozgom.
Takrat, ko je bila bolna Irena Grafenauer (tudi Slovenka leta) in je potrebovala darovalca kostnega mozga, smo poskušali najti čim več ljudi, ki bi se vpisali v register darovalcev, in zbralo se jih je 10000. Skratka, pri vsaki knjigi uživam v tem, da ko jo napišem, razmišljam, komu bi tisti hip poklonila denar, ki bo prišel od nje.

Si se soočala z velikimi težavami v profesionalnem in humanitarnem delovanju, predvsem pri usklajevanju obeh vlog?
Najprej sem bila pripravnica na tožilstvu in sem imela veliko srečo, da so po mojem izpitu potrebovali namestnico tožilca in tako zaposlili mene. No, potem do mesta okrožnega tožilca ni bilo tako težko priti, ker se je reorganiziralo tožilstvo.
Ampak napredovati naprej je bilo pa izjemno težko.

Na prvi stopnji sem ostala kar triindvajset let. Mnogi so v desetih letih že lahko napredovali, jaz pa ne. Ob tem sem se velikokrat spomnila na misel našega znanega profesorja in sodnika na Evropskem sodišču za človekove pravice, dr. B. M. Zupančiča. Dejal je, da če kakšen klas pokuka iz pšenične njive, ga odrežejo.

Večkrat sem se spraševala, ali se sploh splača delati več ali bi bilo bolje v službi oddelati svoje in iti domov. No, potem sem kariero na tožilstvu zaključila lansko leto kot vrhovna tožilka, to je največ, kar lahko dosežeš na tej poti, razen generalnega, ki je predstojnik tožilstva. Ni bilo lahko.

Mislim, da nismo preveč naklonjeni temu, da je nekdo zelo aktiven, prej obratno. Večkrat so mi tudi doma rekli, naj pustim vse skupaj, da imam že s službo dovolj dela. Delala sem ogromno. Sploh ne vem, če si lahko kdo zamišlja, da je to več kot osem ur službe. Obremenjen si tudi doma, ponoči. Domov sem prinašala spise, se pripravljala na zaključne govore …

In potem si omisliš še eno službo, ki je bila včasih kar enakovredna, celo hujša. Več tisoč ljudem sem pomagala. Dejstvo dokazuje tudi 5000 do 7000 pisem letno, vsem sem sama odgovorila.

To, kar si prej počela neuradno in v prostem času, je zdaj, ko si varuhinja človekovih pravic, pravzaprav tvoja služba. Ljudem se postavljaš v bran, si njihov glas. Povejva, kaj lahko varuh naredi v teh časih.
Varuh opazuje, kaj ljudje, družba in razmere sporočajo, poskuša govoriti o tem, opozarjati na krivice, težave. Kot recimo zdaj močno opozarjamo na to, da se je veliko državljanov
znašlo v obupnem stanju, ko se ne zmorejo več preživeti. In zdi se mi, da je glas varuha lahko v veliko pomoč oz. je nekakšno zrcalo za mnoge službe, ki morajo paziti na standard ljudi, biti pozorne na to, da ne pademo pod neko raven, ko ljudje izgubijo tudi dostojanstvo.

Vlasta, imela si pozitivno mnenje o spremembah pri nekaterih kaznih.
Da, pozdravila sem številne spremembe zakonodaje, ki spreminjajo obliko kazni iz ‘tradicionalnih’ zaporov v na primer vikend zapore, tudi hišni pripor imamo. Je tudi veliko alternativnih metod; da lahko kazen do
dveh let obsojenci odslužijo tako, da delajo družbeno koristna dela.

Varuh s svojo dejavnostjo lahko predstavlja grožnjo politikom ali je moteč dejavnik.
Si se kdaj spraševala, ali te je bilo strah, da bi bila lahko tarča diskreditacij v javnosti ali napada na tvojo osebnost?
Da. Tudi postopek do izvolitve varuha v državnem zboru je bil težak, saj sem bila izpostavljena, vedno se je nekaj iskalo, kar bi mi lahko škodilo. Zame je bilo boleče spremljati odzive ljudi, ki te sploh ne poznajo. Čeprav ne vedo nič o nekomu, si ga upajo kritizirati. Bolelo me je, ko je nekdo v mediju komentiral, da smo tožilci ljudje, ki hodimo enkrat mesečno po plačo. Dneve in noči sem delala, in ko sem odšla s tožilstva, za seboj nisem pustila niti enega nerešenega spisa.

Kar se politike tiče, bi si želela, da bi sodelovali. Moj mandat bo trajal šest let in v tem času bom zastopala ljudi, ugotavljala krivice, zato bi rada, da težave državljanov varuh rešuje tudi skupaj s politiki. Ni moja želja kogarkoli napadati, ampak če se najde neupoštevanje zakonodaje v politiki, vse je pravzaprav politika, bi bilo najlepše, če bi lahko te kršitve skupaj odpravili.

Vlasta, rada bi, da se za naše poslušalce in bralce malo bolj osebno predstaviš. Kaj ti v teh redkih trenutkih, ki jih imaš zase, najraje počneš?
Želela bi si več časa za branje knjig, več za druženje z družino in prijatelji, predvsem pa čas za svojo šestletno vnukinjo. Ker zelo rada pišem, bi mi tudi tu prišel prav kakšen prost trenutek, da ustvarim kaj novega. Rada grem tudi v gledališče. Imam ogromno želja za svoje življenje in upam, da bo po teh šestih letih varuhinje ta čas enkrat našla.

Ampak takrat bo imela vnukinja že dvanajst let, bo že odrasla deklica in si bom rekla: ”Joj, koliko sem zamudila!” Ta leta so bila kar težka, nimam prostih vikendov, ljudje si sploh ne predstavljajo, kaj pomeni toliko delati. Včasih si mislim, prehitro bo minilo to življenje, in vedno mi tudi pravijo, ali sploh še kaj živiš ali je tvoje življenje eno samo delo.

No, boš pa pustila ogromno za sabo, to je pa tudi neka tolažba.
No, saj to mi je res všeč, ker rada delam. Če bi trdo delala in ob tem trpela, bi odnehala. Dnevi mi minevajo kot minute. Ko je ura tri, štiri popoldne, bi najraje videla, da bi bila spet osem zjutraj, ker imam še toliko dela, toliko idej. Potem bi mogoče zmogla.

Kako človek dobi trdo kožo, če jo sploh lahko?
Malo tršo imam. Čeprav me še vedno zelo boli, če kaj preberem o sebi. Raje ne preberem česa slabega, ker se mi zdi, da je krivično kakorkoli soditi. Ampak vseeno moraš preživeti vse to in lažje s tršo kožo in na način, da se ne oziraš. Jaz vem, kaj delam, vem, kaj sem v življenju že naredila, in se ne bom obremenjevala z različnimi podlostmi. Najbolj pa me je pravzaprav bolela zavist.

Ali imaš na koncu najinega pogovora kakšno sporočilo kot varuhinja, a tudi kot Vlasta?
Res bi imela sporočilo, glede na to, da sem še varuhinja, in sicer da ko zahtevaš svoje pravice, kar je tudi prav, da jih tudi poznaš. Pomisliti je treba tudi na to, da imajo tudi drugi pravice in jih ti ne smeš kršiti. Veliko ljudi samo zahteva, pri sebi so pa zelo tolerantni. Oni si veliko stvari dovolijo, drugi pa si ne bi smeli. In zato se mi zdi zelo pomembno, da bi mi to uravnotežili.

Ko se bo to zgodilo, da bodo ljudje do soljudi bolj pošteni, pravični, da bodo pazili na besede, ki jih izrečejo, bo tudi manj krivic, ker veliko krivic povzročijo ljudje prav s takim neprimernim, ignorantskim, nesramnim obnašanjem. Če bi živeli bolj strpno ali v smislu moje zadnje knjige Živi in pusti živeti, bi bilo lepo. To se mi zdi tako lep naslov, gre za Gandijevo misel. Torej ti lahko živiš, ampak pusti tudi drugim živeti. Do drugačnih smo netolerantni, jih obsojamo. Vse nas zmoti, ne vidimo pa sebe in svojega obnašanja.

Beseda lahko nekomu uniči življenje ali ga zelo polepša.
Da! Uporabljamo več prijaznih besed. Dajmo z njimi zgled tudi otrokom.
Spoštujmo drug drugega! Ni pomembno, če je nekdo na položaju, spoštuj tudi ljudi na najnižjih mestih. Torej, spoštujmo človeka po tem, kako deluje v življenju, in po tem, kako se obnaša. Vse so odnosi.

Pogovor sva začeli s pomembnostjo zagotavljanja dostojanstva. Mislim, da bo zelo lep zaključek, če še enkrat spomniva ljudi, kako zelo pomembno je dostojanstvo.
Res je. In ohraniti ga moraš od rojstva do smrti. Jaz se zelo močno borim za to, da bi tudi starejši ne izgubili dostojanstva, da ne bi spet stopili na stopnjo otroka. Zaradi starosti, bolezni potrebujejo posebno nego.
So skoraj kot otroci, ki vedno potrebujejo koga ob sebi. Pri najmlajših smo pokroviteljski, ko z njimi gojimo tako odvisen odnos (kar je normalno, saj nas potrebujejo), starejšim pa moraš kljub temu pustiti ‘dihati’. Dostojanstvo je tudi svoboda, ne samo pravica do bivanja, ki je vredno človeka in življenja.

Evita, zelo sem bila vesela pogovora s teboj.

Najlepša hvala za čudovit pogovor, upam, da ga bo slišalo in prebralo čim več ljudi in da bo tudi sporočilo prišlo ne samo do oči, ušes, ampak tudi v srca.

 

Foto: arhiv Varuha človekovih pravic RS, fotografiral Borut Goli