Pot spremembe

15. 02. 2013
1 Komentar

 

Piše: Rožana Grdina,
svetovalka iz smeri psihosinteze
www.center-psihosinteza.org

 

Ste se tudi vi kdaj spraševali, zakaj se vse tako počasi spreminja, ko pa si vsi na tem svetu tako želimo sprememb?
Morda se odgovor glasi: sprememba je proces. Vsi pa si spremembe želimo takoj: dejanju naj nemudoma sledi preobrazba, drugačno stanje, novo življenje. In ker se to ne zgodi, obupamo, ostajamo ali se vračamo v znano.

Dvajset let je minilo od moje odločitve, da grem naprej, da ne ostanem v polju znanega. Odločitvi so hitro sledili ugodni zunanji dogodki in zgodila se je sprememba. Vse je potekalo tako, kot bi bilo že vnaprej dogovorjeno. Spremljal me je dober občutek.

Toda šele takrat se je začel pravi proces spremembe: vse tisto, kar je v polju znanega in gotovega dolgo časa mirovalo, se je ob odločitvi predramilo in začelo svoj proces. Po prvih tekočih dogodkih je sledilo obdobje intenzivne preobrazbe. In ne mislite, da se nisem spraševala: ali naj grem nazaj? Pogosto. Toda v meni je bil glas: pojdi naprej, samo naprej!

Način razmišljanja, delovanja, občutki varnosti so počasi začeli razpadati in v moje življenje se je naselila negotovost. In kdo pod tem soncem si želi negotovosti? To je nekaj, kar počasi razjeda našo identiteto. Če sem prej mislila, da vem, kdo sem, sem v tem procesu začela slutiti, da nimam pojma, kdo sem. Ljudje se zelo različno odzivamo na negotovost in veliko sebičnega in egoističnega vedenja izhaja prav iz strahu pred njo.

 

 

Tudi sama sem v tistem obdobju izkusila nekatere te narave. Shakespeare je napisal: “Življenje je potovanje v negotovost.” Lahko njemu, bomo rekli, toda mi smo navadni smrtniki, ki se borimo za vsakdanji kruh. On je pisal Hamleta, Romea in Julijo, mi pa živimo preprosto življenje. Nekaj tega zagotovo drži, toda imel je prav, in še kako.
In prav zato, ker se tako bojimo negotovosti, se bojimo tudi sprememb ali jih preložimo na boljše čase.

Toda kako naj boljši časi pridejo, če vztrajamo pri znanem. Nikola Tesla je dejal, da šele takrat, ko se bo znanost začela ukvarjati z neznanim, bo človeštvo napredovalo. In kdo je znanstvenik našega življenja, če ne mi sami.

Moja negotovost je takrat cele noči bedela in čakala na odrešitev. Toda odrešitve od zunaj ni bilo. Prišla je po drugi poti: od znotraj. Počasi se je v meni začel oglašati glas, ki ga do tedaj nisem poznala. Bil je tih, sramežljiv, toda bil je! In ta glas je iz dneva v dan krepil mojo notranjo gotovost. Še vedno sem se spopadala s težavami plačevanja najemnine, položnic, izgubljeno ljubeznijo. Toda notranja gotovost se je krepila. Proces spremembe je bil v polnem zagonu. Odstirale so se pokrajine, za katere prej niti slutila nisem, da so tam. Našla sem svoj notranji dom.

Po dvajsetih letih sem ponovno začutila, da je čas, da naredim konkretno spremembo, da grem naprej. Moji bližnji so se na tihem zgražali nad mojimi odločitvami, toda to je življenje iskalke. In ponovno sem lahko pozdravila negotovost. In prišla je še bolj ponosno kot takrat, bolj samozavestno. Samozavest si je krepila v stanju družbe, v prepričanju vseh tistih, ki jim pohlepa ni nikoli dovolj. Svojo avtoriteto je ustoličila na strahu.

Na tistem strahu, ki nam ga vsak dan vsiljujejo različne oblike medijev, politike, ekonomije. Na tistem strahu, kateremu sprememba pomeni smrt. Človek se boji smrti, toda strah še bolj. Verjemite, vse bo poskušal narediti, da nas obvaruje spremembe, rasti, evolucije. Prepričeval nas bo na vse mogoče načine, se zaril v vse pore našega uma, da bo obstal. In s tem obstanemo tudi mi. In s tem ostanejo tudi vse oblike pohlepa, popačene moči, nadzora.

Tudi tokrat me je naprej popeljala notranja gotovost, ki se napaja iz drugačnih virov Življenja. Prav tako se spopadam z vsemi bremeni vsakdanjih obveznosti, toda proces spremembe ni odvisen zgolj od tega, temveč sloni tudi na notranjih procesih rasti, zaupanja, vizije. To še zdaleč ne pomeni, da me strah in negotovost ne ohromita in osiromašita ustvarjalnih trenutkov. Toda ko se to zgodi, je pot iz tega stanja zavedanje, da to ni edina resnica, da poleg te obstajajo še druge poti.

Ignoriranje strahu ni prava odločitev, kajti ne podcenjujmo njegovih sposobnosti. Poglejmo ga, proučujmo ga, dajmo mu vedeti, da ga vidimo, toda ne dajmo mu oblasti. Oblast obdržimo v rokah zavesti, da je sprememba proces, ki potuje prek negotovosti, strahu, dvomov do novih odkritij in novih stanj zavedanja, ki so temelj nove identitete nas samih in družbe, v kateri živimo.

Nobena notranja bitka ni preprosta, tako kot tudi nobena družbena sprememba ni. Ali naj zato ostanemo na mestu?