Prva pomoč

28. 11. 2012
0 Komentarjev

Vsak se je že kdaj srečal s človekom, ki ga je za kaj prosil in mu potem tudi pomagal rešiti težavo ali jo vsaj olajšati, pa naj bo to pomoč starejšemu, ki težko nese vrečke iz trgovine, ali pomoč nekomu na cesti, ko odpove avto ali v šoli pri nalogi.

Ker je tisti, ki ponudi roko sočloveku v kakršnikoli pomoči potrebni situaciji, prvi, bi lahko rekli, da mu je nudil prvo pomoč. Vendar take pomoči ne označujemo z izrazom prva pomoč, ker je nekako rezerviran za pomoč človeku, ki ima zdravstvene težave. In ta prva pomoč lahko reši življenje, ki je naša največja vrednota.

Z leti dela v reševalni službi opažam, da se ljudje nekako bojimo pristopiti k obolelemu, poškodovanemu človeku, saj ne vemo točno, kaj bi naredili.

Večinoma se pričnemo ozirati naokoli in glasno klicati še koga, da se malo znebimo odgovornosti, kako bi ravnali s tem človekom. Splošno je prisotno mnenje, da če bomo naredili napako, nas pomoči potreben (ali njegovi svojci) lahko toži in potem raje ne pomagamo ali pustimo, da pomoč nudi kdo drug. Ob tem pa se izgublja dragoceni čas, ki je za obolelega lahko življenjsko pomemben.

Na srečo se z bolniki, ki jim grozi smrt, ne srečamo tako pogosto in je naša pomoč največkrat le prilepiti kakšen obliž, vendar pa moramo imeti nekje v zavesti vseeno skrb za kompleksnejše zdravstveno stanje. Lahko je nekdo padel, si pri tem poškodoval roko in mu oskrbimo samo vidne poškodbe, lahko pa pri tem spregledamo, da je bil padec pravzaprav posledica nepravilnega delovanja srca.

Ko pristopimo k obolelemu človeku, si pri postopku nudenja prve pomoči pomagajmo z naslednjimi vprašanji.

Prvo in najpomembnejše je: ALI JE ČLOVEK ŽIV?
Odgovor izvemo tako, da preverimo, ali diha in ali mu bije srce. Če ta dva znaka nista očitna, se nagnemo nad njegovo glavo, poslušamo vdihe in izdihe in opazujemo, ali se dviga prsni koš.

Preverjanje bitja srca pa je najbolj zanesljivo, če zatipamo vratno arterijo ali pulz tipamo na zapestju (ocena bitja srca na ta način je brez vaje nezanesljiva). Če ocenimo, da človek ne diha ali mu ne bije srce, bo potreboval našo pomoč. V takem primeru štejejo sekunde, zato prav tu, še pred prihodom reševalne službe, lahko naredimo največ.

Ko ocenimo človekovo stanje, naj bo naš naslednji korak klic centra za zaščito in reševanje na številko 112, nato pa pogovor z dispečerjem v reševalni službi. On nam bo tudi v veliko pomoč, saj nam bo svetoval, kako naprej.

Če nas je prisotnih več, naj en opravi klic, drugi pa že začne predihavanje in umetno masažo srca – najprej naredimo 30 stiskov prsnega koša, nato sledita 2 vpiha zraka, nato spet 30 stiskov, 2 vpiha in tako naprej. Ne ustavljajmo se, dokler ne prispejo reševalci z vsemi aparati in do hipa, ko potem prevzamejo reševanje (velika napaka je, da nehamo pomagati človeku ob prihodu reševalnega avtomobila, saj reševalci potrebujejo kar nekaj časa, da vzamejo aparate iz avta in jih prinesejo s seboj).

Drugo vprašanje naj bo: ALI GRE ZA POŠKODBO GLAVE IN HRBTA,
saj lahko te poškodbe vodijo v invalidnost. Če je mogoče, glave ne premikamo, niti ne premikamo celega telesa.

Če nas je ob poškodovanemu dovolj, naj ga nekdo prime za glavo in še dodatno skrbi, da ne pride do premikov. Lahko je namreč pri poškodbi hrbta prišlo do zloma vretenc, ob premikanju človeka pa bi odlomljeni deli kosti poškodovali žile ob hrbtenjači, s tem pa bi lahko nastal krvni strdek, ki bi prekinil vse povezave v hrbtenjači. Človeka s takimi poškodbami lahko premikamo, samo če je ogroženo njegovo življenje (reševanje iz gorečega avtomobila …).

Naslednje vprašanje naj bo: ALI IMA POŠKODOVAN PRSNI KOŠ IN TREBUH?
Pri teh poškodbah v prvi pomoči nimamo prav veliko dela, saj so to poškodbe, ki jih ‘popravljajo’ kirurgi v bolnici.

Naslednje je: ALI SO POŠKODOVANE OKONČINE?
Tu pa je naša vloga lahko zelo pomembna.
Poškodovani del, če je to mogoče, oskrbimo v položaju, kot smo ga našli (ne premikamo okončin, ki so v nepravilnih oblikah, položajih).

Oskrba zlomov in zvinov se imenuje imobilizacija, kar pomeni, da jih naredimo negibne. Ob zlomih lahko odlomljeni deli poškodujejo žile in živce ob poškodbi, kar hočemo preprečiti. Ali bomo negibnost omogočili z vsemi pripomočki iz reševalnega vozila ali iz vej sosednjega grma, je vseeno, le da bo telo negibno in poškodbe ne bomo poslabšali.

Z zaporedjem vprašanj ob dogodku in odgovorov želim poudariti, da ljudje, ki boste nudili prvo pomoč, najprej rešujete življenje, nato invalidnost, nato funkcijo posameznih organov, nazadnje tudi estetski videz poškodovanega dela.

Če se vrnem k vsem vprašanjem in odgovorom, nisem posebej napisal, da povsod, kjer je odprta rana, naredimo prevezo in ustavimo krvavitev.

Še na nekaj moramo biti pozorni. Če je prisotna nezavest in ni drugih vidnih poškodb in zlomov, uporabimo stabilni bočni položaj za nezavestnega in nadzorujemo dihanje in bitje srca.

Besedilo in foto: Marko Marolt, reševalec