Revma ni samo bolezen starejših

15. 02. 2013
0 Komentarjev

Revmatska obolenja lahko prizadenejo vsakogar – ne glede na spol ali starost.

”Revmatična obolenja so med najpogostejšimi obolenji, zaradi katerih ljudje obiščejo svojega zdravnika. V Sloveniji je trenutno približno 230.000 bolnikov ali 11 odstotkov populacije s tovrstnimi težavami.” Tako pravi sporočilo za medije, ki ga je izdalo Društvo revmatikov Slovenije ob svetovnem dnevu revmatikov. Revma je izraz, ki ga večinoma poznamo. Povezujemo ga s starostjo, oteženim gibanjem, bolečinami in še s čim. Laiki pravimo, da gre za eno tistih življenjskih tegob, ki jim pač ni mogoče uiti, s katero se je treba sprijazniti, ki pa ‘na srečo’ prizadene starejše. Seveda smo se pri takem razmišljanju zmotili že na začetku.

Mojca Kos golja

Pogovarjali smo se s prim.Mojco Kos Golja, dr. med., upokojeno internistko revmatologinjo, ter s predsednikom Društva revmatikov Slovenije, gospodom Andrejem Gregorčičem. Najprej smo razčistili marsikatero zgrešeno spoznanje o revmi in o zdravljenju le-te.

Začeli smo s pojmom revma, za katerega dr. Mojca Kos Golja trdi, da se ne uporablja pravilno, in pravi: ”Pod ta pojem ljudje stlačijo vse težave, ki so povezane s sklepi, mišicami, hrbtenico – se pravi z gibalnim sistemom –, ne vedo pa, da je to pojem, ki je bistveno širši. Ustreznejši izraz je ‘revmatska obolenja’, ki obsegajo najmanj 100 ali več bolezni, ki se delijo na posamezne skupine, katere revmatologi dobro poznajo in so dobro opredeljene.”

V grobem poznamo 5 skupin, in sicer:

- vnetni revmatizem (najpogostejši predstavnik je revmatoidni artritis – prizadeti so zlasti sklepi, v to skupino sodijo tudi spondiloartritisi, predstavnik je ankilozirajoči spondilitis, ki prizadene predvsem hrbtenico);
- s kristali povzročeni artritisi oz. vnetje sklepa (sem sodi večini znana putika ali protin);
- zunajsklepni revmatizem (gotovo poznate t. i. ‘teniški komolec’);
- degenerativni revmatizem (zelo velika skupina; med ljudmi je znan tudi kot ‘starostni revmatizem’; primer: artroza sklepa in spondiloartroza hrbtenice);
- sistemske vezivnotkivne bolezni in sistemski vaskulitisi – na srečo so redkejše, ker so precej resne bolezni, saj pogosto prizadenejo celotno telo.

Revmatska obolenja lahko prizadenejo vsakogar – ne glede na spol ali starost. Osebe do 18. leta starosti obravnavajo pediatri revmatologi, starejše od 18 let pa internisti revmatologi. ”Vzrokov za nastanek revmatskih obolenj žal ne poznamo, a vemo, kaj se pri boleznih dogaja,” pravi dr. Kos Goljeva. Vzroki so velikokrat povezani z genetsko zasnovo, ko pride pri osebi z določenim dednim nagnjenjem do vpliva in delovanja neznanega dejavnika, ki sproži obolenje. Zlasti pri vnetnem revmatizmu gre večinoma za avtoimunska dogajanja (preprosteje rečeno, ko se organizem obrne sam proti sebi).

Skupni simptom pri veliko revmatskih obolenjih je bolečina, posamezni simptomi pa se razlikujejo glede na vrsto bolezni. Pri vnetnih revmatičnih boleznih je na primer poleg bolečine zelo pomemben simptom sklepna oteklina, slabša gibljivost sklepa. Lahko pride do deformacije sklepa, otrditve hrbtenice, pri drugih boleznih recimo do sprememb na koži (izpuščajev), sluznicah itd., mišične nemoči, kroničnega suhega kašlja, težav z dihanjem, do motenj pri bitju srca, slabe zmogljivosti, otekanja nog, zmanjšanega izločanja seča … To so samo nekateri simptomi in znaki bolezni, pri čemer so lahko prizadeti različni organi, tkiva, čutila, prebavila, živci, osrednje živčevje … Za ugotavljanje posameznih bolezni so potrebne laboratorijske, slikovne in druge preiskave.

Pri revmatskih obolenjih je z ustreznim zdravljenjem mogoče popraviti in olajšati stanje, omogočiti človeku, da ni izločen iz družbe, da lahko opravlja vsakdanja opravila, svoje poklicno delo ipd. In ker je toliko različnih bolezni, se zdravijo na različne načine.
Doktorica pravi, da je ”glavni cilj ‘treat to goal’ – zdravljenje do cilja, torej do umiritve bolezni, saj tako bolnik lahko normalno živi in dela, ob tem pa mora seveda redno jemati zdravila, ki jih predpišejo revmatologi.”

V novejšem času pomenijo pravo revolucijo na področju zdravljenja biološka zdravila, ki so v Sloveniji dosegljiva od leta 2002. Pred tem pa so v zgodnjih fazah kliničnih testiranj v Sloveniji ljubljanski revmatologi že od davnega leta 1990 preizkušali učinkovitost in varnost nekaterih bioloških zdravil, ki tedaj še niso bila registrirana. Z biološkimi zdravili zdravimo revmatoidni artritis, ankilozirajoči spondilitis in psoriatični artritis. Imunomodulirajoča zdravila delujejo bolj razpršeno, biološka zdravila pa ‘napadejo’ točno določeno ciljno tarčo.

Pri avtoimunskih procesih biološka zdravila zavirajo delovanje določenih dejavnikov, ki so vpleteni v te procese (citokini). Proces se prekine, vnetje se umiri, preprečijo se posledice, kar je najbolj dobrodošlo pri teh zdravilih.

Dr. Mojca Kos Golja pravi, da zgoraj omenjene vnetne revmatične bolezni na začetku še vedno zdravijo s klasičnimi imunomodulirajočimi in drugimi zdravili, če pa le-ta ne delujejo oz. se pojavijo resni neželeni učinki, posežejo po bioloških zdravilih. Za uvedbo zdravljenja z biološkimi zdravili veljajo enotna strokovna merila.
V Sloveniji so danes dosegljiva vsa biološka zdravila, ki so na voljo tudi drugje. Trenutno jih prejema več kot 800 bolnikov po vsej Sloveniji. Po zaslugi prof. dr. Matije Tomšiča, predstojnika Kliničnega oddelka za revmatologijo, je financiranje tega zdravljenja s strani ZZZS-ja zagotovljeno že več let.

Revmatološka obolenja v Sloveniji prizadenejo veliko število ljudi. Ti ljudje se seveda morajo soočiti s stanjem, kot je, a da bi jim dodatno olajšali tegobe, jim vseh informacij o bolezni, zdravljenju itd. ne ponujajo le zdravniki (družinski ali revmatologi), temveč je na tem področju zelo pomembno in dejavno tudi Društvo revmatikov Slovenije
(www.revmatiki.si), ki je bilo ustanovljeno v Termah Čatež leta 1983. Nekajkrat se je preimenovalo, preden je sprejelo današnje ime in se preselilo ‘z obrobja’, kot pravi trenutni predsednik društva, gospod Andrej Gregorčič.

Društvo s sedežem v Ljubljani izvaja svoje programe prek trinajstih podružnic v Sloveniji. Pomembni dejavnosti sta izobraževanje in poučevanje revmatikov, saj ”poučen revmatik bolje sodeluje z zdravniki, laže ga je zdraviti, sam spozna, da mora nekaj narediti tudi zase. Letno imamo pet vikend seminarjev, v tem terminu so vsaj štiri strokovna predavanja, izvajamo rehabilitacijsko vadbo, izmenjujemo si izkušnje,” pravi gospod Gregorčič. Ker sta za revmatike zelo pomembna podpora in pomoč družine, organizirajo družinska srečanja, na katerih revmatika spremljajo partnerji, otroci, bližnji in se skupaj izobražujejo ter družijo.

Piše: Ivan Cepanec