Sijaj, sijaj sončece

14. 06. 2013
0 Komentarjev

POLETJA NAŠIH DEDOV

Rusalke so naše slavne vodne vile, lepe deklice zelenih dolgih las, ki rade ponagajajo ribičem in mlinarjem. Njihovo petje zvablja ljudi v vodne globočine. Te vodne nimfe pa v juniju pridejo na plan in nekaj časa preživijo na kopnem. Češejo si lase ob obali in posedajo na drevesnih vejah, po navadi vrbah. Vrba je namreč v staroslovanskem svetu portal med tem in onim svetom. V tem času se je od nekdaj prepovedano kopati, saj je takrat, z Rusalkami na obrežjih, še posebej nevarno. Pri nas plavajo tudi v Bukovniškem jezeru.

Tam blizu, kjer leži v okoliških gozdovih mnogo energijskih točk, pa je mogoče najti tudi dobro znan izvir žive vode, kjer so pozneje postavili kapelico sv. Vida. Znano je namreč, da so na mestih staroverskih svetišč gradili cerkve.

Sv. Vid je v mnogih pogledih zamenjal staro slovansko božanstvo po imenu Svetovid. Ta pa ima mnogo vzporednic z avtohtonim slovenskih Belinom. Oba bogova sta povezana z vodo, zeliščarstvom, vedeževanjem in zdravjem, njuna barva je bela. Cerkve in kapele sv. Vida ležijo na ali ob vodnih izvirih, kjer voda zdravi predvsem oči.

Stari slovenski bog Belin je bil nekoč čaščen po vsej Sloveniji. Še danes stari ljudje pravijo, da Belin ozdravi slepoto s svojim ključem. Ta slepota pa se ne nanaša nujno le na fizično očesno napako, marveč tudi na spoznanje, uvidenje resnice, očiščenje. Je bog svetlobe in veliki zdravilec. Bil je zaščitnik mesta Oglej, preden so ga pokristjanili, obredja njemu v čast pa so se odvijala ob reki Timavi v današnji Italiji. Kraj nekdanjega svetišča ob cerkvi Janeza Krstnika je zares prečudovit in ponuja izjemno možnost meditacije. Obredja v čast Belinu so vključevala belega konja.

Svetovid je bog, ki je poznan v vseh slovanskih deželah. Predstavljali so ga kot štiriglavega moža, ki gleda na vse štiri strani neba, njegovo najveličastnejše svetišče je stalo na rtu Kap Arkona na otoku Rügen. O njem se je pisalo daleč naokrog. Ta kraj bi lahko primejali z grškimi Delfi, vsi so romali tja in se posluževali vedeževanja. Vedeževanje je vključevalo pivski rog, letino so napovedovali glede na gladino medice. O pomembnih odločitvah so vedeževali tudi s pomočjo belega konja, ki se je pasel na področju svetega kompleksa.
Dan sv. Vida je 15. junija, po starem julijanskem koledarju pa je bil god na kresni dan. Na ta dan so v starih časih ljudje na našem Primorskem hodili v bližino vasi Krkavče k posebnemu kamnu. Pokončni kamen ima dve izklesani podobi, na obeh straneh gre za moško figuro, iz glave pa sijejo žarki. Nanj so ljudje polagali roke, prosili za zdravje in opravljali tudi druga obredja še v 20. stoletju.
V juniju pa beležimo največji staroslovanski praznik – to je božja svatba. Takrat sonce doseže največjo moč. Ogenj ponazarja sonce in z ognjem počastimo sončno božanstvo, ogenj, ki ga imenujemo kres – po bogu Kresniku. Na poletni solsticij staroverci že mnogo tisočletij opravljajo obredja v čast združitve boga in boginje, zato ritual vključuje tako ogenj kot vodo (voda je element matere Zemlje), obvezno pa je tudi tradicionalno skakanje čez ogenj. Ta šega prinaša rodovitnost in združuje zaljubljence, utrjuje medsebojne vezi. Kresna noč je magična noč. Veliko otrok se je spočenjalo ravno na ta praznik,kar je tudi povsem razumljivo, saj je imel tako dojenček v starih časih več možnosti preživetja, rojen na pomlad, kot če se je rodil v mrzel čas.

V drugih slovanskih deželah se praznik imenuje kupalo, obred pa vključuje tudi obredno kopanje. Na Primorskem sončnega boga imenujejo Dajbogec, več o njem vam lahko pove Boris Čok iz vasi Lokev.

Kresnik je sicer eden izmed najštevilnejših mitoških likov v slovenki mitologiji, živel je v stekleni palači,se boril z zmajem in rešil svojo Vesino. Je zlatolasi sin nebeškega vladarja, mati ga je nosila pod srcem kar devet let. Kresnik pa ima tudi nekatere podobnosti z bogom Gromovnikom, saj tudi on na svoje sovražnike meče strele.

Mesec za Kresnikom praznuje svoj praznik bog Perun, staroslovanski bog Gromovnik. Je vrhovni bog, ki se s svojo kočijo pelje po nebu, bori se s podzemnim božanstvom in takrat grmi. Perun je zaščitnik vojakov, je bog pravice in nepravičneže, ki so razdrli prisege in obljube, kaznuje s svojo sekiro, ki se kot bumerang vrne nazaj k njemu. Sekira pa je tudi sinonim za strelo. Predvsem vojaki so se pred bitko k njemu zaklinjali.

Njegova rastlina je poleg perunike tudi netresk ali perunovo perje. Po strehah hiš so posadili netresk, da se je razrasel in tako poslopja varoval pred strelo. Po vsem slovenskem ozemlju in v drugih slovanskih deželah je še dandanes uporabljen močan znak, ki odganja strele. To je rozeta, šestlistnato znamenje, ki odganja slabe duhove in varuje pred strelo. Tudi logotip revije Življenje nosi stiliziran znak. Ta znak najdemo na številnih kozolcih in pročeljih hiš za zaščito.

Perun kot vrhovno božanstvo skupaj s podzemnim božanstvom in boginjo zemlje tvori sveto trojico ali t. i. Triglav. Podobno kot pri hindujcih tvorijo sveto trojico Trimurti Brahma, Višnu in Šiva. Naj gre za indijsko ali slovansko trojico, oba ‘triglava’ se lahko pojavljata kot tri različna božanstva ali kot eno božanstvo s tremi glavami. Gre za trojnost vladanja vsem trem svetovm, nebesom, zemlji in podzemlju ter ohranjanje ravnotežja kozmosa. Na Dolenjskem so nekoč naši staroselci častili trimožje, znana so še očiščevalna obredja v 20. stoletju ob potoku v Spodji Dragi. Trojnost božanstva pa so
povezovali tudi s tremi agregatnimi stanji vode: led-podzemlje, tekoča voda-zemlja, para-nebesa.

V hrvaški Istri je na gori Učka vrh Perun, na katerem je nekoč stalo Perunovo svetišče. Krajinski park Učka ima velik posluh za kulturno dediščino slovanskih prednikov, zato so skupaj s skupno hrvaških starovercev na poti do vrha postavili več informacijskih tabel, na katerih lahko preberemo mnogo zanimivosti starega izročila.

 

Piše: Irena Urankar