Telo je najboljši psihiater

14. 06. 2013
0 Komentarjev

 

 

Piše: Mateja Blažič
Fotografija: Peter Irman

 

 

Priznam, vse življenje do izpred nekaj let sem sovražila šport, predvsem v njegovi intenzivnejši in konkretnejši obliki, torej vse, kar ni bilo ležerno igranje badmintona in plavanje na morju. Že v otroštvu se mi je kot debelušnemu otroku nešportnih staršev popolnoma zagabil, saj mi po eni strani nikoli ni šlo dobro v njem, po drugi pa so me tudi vsi nenehno pehali vanj, »da boš shujšala«, seveda nikoli podkrepljeno z lastnim zgledom.

Po nekaj mučnih vmesnih epizodah ‘forsiranja’ v takem ali drugačnem dietnem sklopu se je sovraštvo dokončno zapeklo. Ob prvi odrasli priložnosti sem tako zavila na odcep za intelektualne vode, kjer športno udejstvovanje in telesna izklesanost nista bila toliko v ospredju, ter se mirno osredotočila na mentalne dejavnosti. Kot velik del preostalih somišljenikov sem bila prepričana, da je um alfa in omega vsega. Z umom se da namreč rešiti vse. Saj veste – če želiš kaj spremeniti, moraš drugače razmišljati. Ni pomembno, kaj mislijo drugi, pomembno je, kaj si sam misliš o sebi. Vsaka sprememba
mora najprej dozoreti v glavi. In četudi se odločiš za ‘klesanje svojega telesa’, se je treba tega lotiti predvsem kot mentalnega projekta.

Ko se odločiš v glavi, se samo z železno disciplino držiš skrbno preučene diete in z odrekanjem in titanovskimi napori vztrajaš pri tem. Vmes poskušaš nekaj malega  športati. Sicer že vnaprej veš, da ti bo to ogabno, ampak nič ne moreš, to je del programa. Tudi v naslednji shujševalni fazi se vse odvija v glavi. V glavi sprejemaš odločitve, ali se boš diete držal ali popustil in se pregrešil. Glava odloča o trdnosti tvojega karakterja. Glava je tudi edina, ki te lahko kadarkoli potegne iz vrtinca negativnega razmišljanja, kajti naše misli ustvarjajo naš svet. Težava je samo v tem, da se je vsaka špartanska dieta končala popolnoma enako. Um se je strgal z vajeti, zapadel nazaj v svoje vzorce ter pahnil telo udobno nazaj na kavč.
In potem se je nekaj let nazaj zgodil prelom. Prijatelj, sicer zagrizen športnik in maratonec, me je izzval. Mojega javkanja in nezadovoljstva nad seboj, življenjem in tem, da ne morem ničesar spremeniti, se je lotil s strupenim protiorožjem. »Kaj pa če bi poskusila teči?« Ja pa ja, sem si mislila, toda on je vztrajal. »Ne rečem, da moraš odteči maraton, a od občasnega trimčkanja v naravi te pa ne bo pobralo. Boš videla, kako bolje se boš potem počutila. In če ti bo po enem mesecu še vedno grozno, lahko še vedno odnehaš.« Postala sem trmasta in prijela za vabo. In stekla.

In tako se je začelo vse drugo, predvsem pa moja zgodba telesa. Telesa, ki je postopoma postajalo nekaj več kot avtomatiziran mehanizem z izgubljenimi navodili z uporabo. Telesa, ki je postopoma zmoglo reči, ki sem jih že zdavnaj odpisala kot mogoče. Spodbujala sem ga in telo je sodelovalo. Odzvalo se je s hvaležnostjo in začelo spreminjati obliko. Dobivala sem mišice na nogah, za katere sploh nisem vedela, da jih lahko imam. Začela sem se počutiti bolje. In zanimivo – bolj kot je bilo zadovoljno moje telo, boljše je bilo moje počutje. V resnici je imelo moje telo čudežno moč spreminjati moje misli, topiti negativne in me napolniti z veseljem – vedno znova. S teka namreč nikakor ne moreš priti slabe volje. Vse težave pustiš tam, s kilometri odpadejo s tebe. Moje telo je torej kar naenkrat mojstrsko obvladovalo moj um. Še več, popolnoma ga je ukrotilo. In ko se je oblikovalo telo in so izginjali kilogrami, ne da bi za to morala izvajati mentalno disciplinsko nasilje nad sabo, so tudi moje misli in čustva postajali spokojnejši in jaz bolj zadovoljna. Vse se je zaokrožilo v sklenjen krog in prinašalo osupljive rezultate, ki si jih nisem nikoli predstavljala.
Nad športom sem postajala vedno bolj navdušena. Sklenila sem mir s seboj, s svojim telesom, s hrano in nadležnim brenčanjem uma. Spoznala sem čisto preprosto univerzalno zdravilo za vse dušne tegobe, ki hkrati daje energijo, krepi zdravje in moč. Spraševala sem se sicer, zakaj mi nihče doslej ni mogel povedati te skrivnosti – da v športu lahko tudi uživaš? Zakaj mi ni nihče povedal, da iz aktivnega in zdravega telesa izhaja dobra volja, ne pa iz mentalnega razglabljanja in predelovanja? Da je telo lahko naš najboljši psihiater? In da moram vedno, ko se me lotevajo črne misli, samo obuti športne copate in se pognati v hrib? Poskusite tudi sami. Začnite pri telesu. Zgradite močne temelje, ki bodo držali pokonci um, ustvarjalnost in čustva.

Poiščite svoja navodila za uporabo. Tecite. Zagotavljam vam, da deluje!