Tveganje, ki se splača

12. 04. 2013
0 Komentarjev


Piše:
Tina Turk

Foto: W(isible) Photography

 

Pes je človekov najboljši prijatelj, je rekel nekdo. Zvestoba do groba, ni ga bolj zvestega bitja, kot je pes, vedno je ob tebi, vedno te počaka, ničesar ne zahteva, ni mu treba razlagati kompleksnih psiholoških procesov in vseeno vse razume. Potolaži našo žalost, naše veselje pa deli in ga množi in raznaša vsepovsod, koder ga nesejo hitre nožice. Mirno prenaša vse naše ‘finte’, ne zahteva veliko in ponuja popolno predanost. Vse to je seveda lahko res.

Potem so tu še ljudje, ki bolj cenijo mačke. Mačke, pravijo, so iskrene, ne da se jih kupiti. Najboljše tovarišice so, ker so samostojne, neodvisne, nezahtevne ter vseprisotne. Ni jih treba dresirati, ne navezati nase s hrano in ostalimi podkupninami, človeka pomirijo že samo s svojo – včasih nedotakljivo – bližino.

Spet tretji prisegajo na katerokoli žival. Živali, skratka, so plemenitejše, boljše, iskrenejše, prijaznejše prijateljice ter življenjske sopotnice od ljudi. Katerokoli žival vzameš, boš deležen iskrenega ravnanja, ne bo zahrbtnih zvijač, in če žival naredi kaj, kar ni v skladu s tvojo željo, je to pač nagon in si ne more pomagati. V vsakem primeru pa ne misli nič slabega. Tudi to je seveda lahko res. Res pa je, da to, da ne misli nič slabega, prinese s sabo tudi popolno odsotnost kakršnega koli razmišljanja.

In če le nismo popolnoma razočarani nad človeško raso, si vsi želimo v življenju nekaj iskrenih odnosov in ljudi, s katerimi smo lahko samo ‘mi’, tisti jaz, ki se mu ni treba skrivati. Ni večjega blagoslova kot biti obkrožen z ljudmi, s katerimi se ni treba sprenevedati. Ampak kako priti do njih?

V času, ko večina ljudi na katerikoli javni prireditvi raje pošilja slikice na Facebook, čim prej in čim bolj natančno, namesto da bi se ozrla okoli sebe in se povezala s tistimi, ki to izkušnjo ravnokar delijo z njimi, je to postalo zahtevno opravilo.

Kaj se dogaja z nami, da raje delimo doživetja s tistimi, ki jih ni z nami, kot s tistimi, ki so z nami, tukaj in zdaj, in očitno delijo navdušenje nad isto stvarjo, ki smo jo tudi mi izbrali za dovolj pomembno, da jo počastimo s svojo prisotnostjo?

Te oblike komunikacije postajajo vedno bolj zmedene.

Na primer: Sem na koncertu in gledam ljudi okoli sebe. Izogibajo se očesnim stikom, vsak strmi v svoj zaslon in deli svojo srečo (ali drugo počutje) s svojimi resničnimi prijatelji – z vseh 415 prijateljev na Facebooku.

Razumem, da je lepo deliti. To nas dela človeške, mar ne? Kužki, mucke, zlate ribice in papagajčki ter občasna boa vseeno ne razumejo, kako ti je pri duši, ko genialna glasbena skupina zaigra tvoj najljubši komad. In res je, da bo vsaj 15 ljudi na Facebooku tudi navdušeno in veselo zate.

Ampak kako smo prišli do tega, da nam je tako rekoč nerodno pogledati okoli, objeti neznanca v trenutku, ko da tvoja ekipa gol na tekmi, ali podeliti pogled s sosedom na koncertu, ko se ti solzice naberejo na robu, ker je bil zadnji solo tako vrhunsko odigran …?

Ali res mislimo, da je tistih 415 bolj povezanih z nami?

Mislim, da ne. Enostavno je bolj varno imeti enosmerni promet in dati izjavo, za katero veš, da bo všeč nekaterim, drugi pa je morda ne bodo pokomentirali.

Ker če si ‘v živo’, tvegaš. Tvegaš posmeh, zavrnitev, nerazumljenost, odziv, ki je nepričakovan, srečanje s čustvom, ki je drugačno od tvojega. Tudi če sočlovek v resničnem svetu, na dogodku čuti enako – tvegaš. Tvegaš še več – tvegaš nekaj zelo pomembnega, vzpostavitev intimnosti. Tvegaš svojo ranljivost.

Živimo v času, ko se nihče ne želi izpostaviti, če ni nujno potrebno. Za ceno lažne varnosti izgubljamo sebe. Izgubljamo človeškost, resnično čustvenost, vstopnico v notranji svet nekoga drugega in tudi vse zrcalne slike, ki nam jih drugi posredujejo s svojimi odzivi na naša dejanja.

Tako torej imamo neko kvazivarnost, nimamo pa najpomembnejšega. Pravih prijateljev, ki bi ti povedali, kdaj se obnašaš kot idiot, kdaj je biti s tabo najlepše na svetu, kdaj je bilo tvoje večerno modrovanje ob kozarcu merlota genialno in kdaj si res, ampak res, ustrelil mimo.

Najboljši prijatelji zato vseeno morda niso tisti, ki so zvesto tiho in mahajo z repkom ali – človeška vzporednica – všečkajo slikice na Facebooku ali retweetajo tvoje modrosti.

Kajti oni ti ne bodo skuhali juhice, ko si doma z vročino, ali odločno povedali, da moraš za lastno dobro resnično spremeniti pogled na svet o določenih zadevah.

Predvsem pa si vsi zaslužimo nekoga, ki nas objame, ko naredimo nekaj res neumnega, ker takrat to najbolj potrebujemo. Ker smo ljudje in ker razumemo druge ljudi.
In prijatelj to ve.