Uvodnik

12. 04. 2013
0 Komentarjev

Skriti vrtovi

Pomlad ima pri meni posebno mesto. Tako kot začenja brsteti narava, se prebuja tudi svet v meni.
Hočem reči, tako kot ima narava svoje cikluse, jih ima tudi naša notranjost.

Mogoče seveda notranji letni časi ne sovpadajo s tistimi, ki jih podpiše koledar, a nekaj je vedno stično.

Vsako obdobje, notranje in zunanje, prinese različno: čase sonca in cvetenja in tudi čase poplav in venenja.

Velikokrat se mi letni časi zamenjajo v dnevu, ne v mesecih. Včasih ob soncu nosim dežnik, ko so oblaki, si nadenem sončna očala, ob dežju nastavljam ramena, ob snegu umikam plašče.

Če je nebo tabla, na kateri letni čas riše svoje obraze in njegove izraze, je moje notranje nebo ogledalo mojega srca.

Ko ne vem, ‘kje sem’, pogledam ‘visoko’ vase in opazujem, kam se po notranjem nebu pomikajo oblaki, kako močno sveti sonce, kdaj pride dež in zakaj mi sredi poletja sneži.

Letošnje leto pa sem se zavestno odločila, da bo resnična pomlad sovpadla z mojo notranjo. Posadila sem pričakovanja, obrezala drevesa želja in nastavila žarke. Naj raste!

Se vse skupaj sliši preveč romantično, zasanjano?!

A ni v resnici ravno simbolika, v katero sem spletla svojo preobrazbo, tista, ki omogoča pogled z drugih koncev in da širino, globlji in ne nazadnje drugačen uvid?!

Ko rečem, da sem posadila seme, v resnici mislim, da ‘si želim’, ko rečem, da sem obrezala krošnje, sem pravzaprav ‘pospravila’ preteklost in naredila prostor novemu, ko omenim nastavljanje žarkov, imam v mislih prižiganje upanja v sebi.

In še razširjam zgodbo metafor, v katere zavijam notranji svet, a ji zdaj dajem zunanjega. Ali ko odidete na svoje vrtičke, morda ne doživljate čarobnosti, ko opazujete, kako bo izpod vaših rok in objema matere narave zraslo nekaj novega?!

In vi mislite, da so za pridelek ‘krivi’ samo prst, seme, sonce in voda in vaša roka?! Saj veste, kam ciljam, ne?!

Se vi nikdar ne pogovarjate z naravo?! Ali ji vsaj prisluhnete, medtem ko ona vedno posluša vas? Pravzaprav komunikacija, četudi na ravni popolne tišine, z njo poteka nenehno, a se je ne zavedamo.

Mislite, da vaše pričakovanje in občudovanje rasti plodu ne sproži posebne alkimije v njem in vas in je v hipu presežena vsa fizika, biologija in kemija. Menite, da vaša želja po obroditvi in negovanje rastline res pomenita zgolj in samo to?! Ali ni v vsem tem toliko več? Vaša tiha hvaležnost, zavzetost, pozornost …!?

Kako samoumevno jemljemo nekatere stvari. Postale so del nas, o njih se ne sprašujemo in ne razmišljamo.
Zato bi bilo prav čim večkrat pogledati tudi ‘pod’, ‘v’, ‘nad’ in doživeti tisto, kar je očesu skrito in lahko prepoznajo, razumejo samo naši notranji čuti.

Najbrž je pravi čas, da zato (ob)čutenjem znotraj in komuniciranju na ravni energije naklonimo toliko pozornosti, da se v nas spet zbudi prvinskost. Tista, ki odganja avtomatizem in rutinskost, tista, ki je znanost ne more razložiti, a za katero vsi vemo, da obstaja, tista, ki na prvo mesto stavi vas in vaše bitje. Pa naj ji bo ime prasila. Jaz ji še raje reče strast.

In ko govorim o njej, vedno omenim tudi alkimijo, ki sproža na moč čudežne procese v nas in posledično tudi v zunanjem svetu in je nad vso kemijo in fiziko in na ravni nevidnega rojeva življenje in vse v povezavi z njim.

Naj se torej zgodi večna pomlad v nas. Naj brstijo in se krepijo notranji vrtovi!

Glavna in odgovorna urednica,
Polona Krušec