V boju s senco

28. 11. 2012
0 Komentarjev

Omamljanje kot odgovor na stisko.

November daje glas tistemu, kar med letom, pa tudi sicer večkrat po krivici ostaja ob strani. A upoštevajoč širino problematike, bi sporočilo meseca boja proti odvisnosti moralo seči in trajati dlje.

Miha Kramli, terapevt in vodja ambulante za bolezni odvisnosti v Novi Gorici, omamljanje vidi kot odgovor na neko stisko.

»Človek želi preglasiti notranjo bolečino in bo za to, da izbriše to nelagodje v sebi, storil vse. Zaradi potrebe po zamaskiranju notranjega nelagodja bo človek podredil temu ostale segmente življenja; na račun tega bo trpela družina, delo in ostale primarne in sekundarne potrebe, dejavnosti posameznika.«

Zasvojenost pomeni, da človek ne more živeti brez nečesa ali nekoga. Naše bivanje je v hipu podrejeno hotenju, da telo in um zadostita želji po tistem ‘nečem’, kar ublaži oziroma napolni praznino.

To pa lahko vodi v poseg po snovi ali dejanju, ki sta vir našega zadovoljstva, največkrat le hipnega. Zasvojeni je nenehno na sledi za ‘odrešitvijo’.

Ko govorimo o zasvojenosti, moramo ločiti kemično in nekemično zasvojenost, razlaga terapevt Kramli in pojasni, da se pri kemičnih zasvojenostih za doseganje omamnega stanja zlorablja alkohol, nikotin, marihuano, zdravila, heroin, plesne droge in druge opijate, pri nekemičnih pa so sredstva, s katerimi dosežemo drugo stanje zavesti, računalnik, televizija, mobilni telefon, hrana, oseba, delo …

Sicer pa je število tistih, ki pomoč iščejo zaradi ene ali druge vrste zasvojenosti, enako. Spremembo opazimo, ko govorimo o starosti zasvojenih; pri kemičnih drogah se v ambulantah pojavljajo posamezniki, stari od 13 do 50 let, pri nekemičnih pa od 12 do kar 83 let. »Ni je generacije, ki bi bila zaščitena,« še pove vodja ambulante za bolezni odvisnosti v Novi Gorici, Miha Kramli.

Odvisnost se lahko zgodi vsakomur – nam, našim otrokom, prijateljem, svojcem, posledice pa so velikokrat srhljive.

Andreja je v začarani krog opoja vstopila že ob prehodu iz osnovne v srednjo šolo. Začela je z alkoholom, cigaretami, marihuano in različnimi tabletami, ki so povzročale ugodje. Kmalu je njen najboljši prijatelj postal heroin.

Dvanajstkrat predozirana, prav tolikokrat na robu življenja, in petkrat neuspešno zdravljena. Dolgih devet let pekla jo je postavilo pred samo sebe v najranljivejši obliki in pred temeljno vprašanje: živeti ali umreti.

Kot otrok podrte družine, odraščajoča oseba, ki ne razume in ne more prevzeti vrednot svoje matične celice – družine, temeljev za zdrav razvoj in normalno, človeka vredno življenje, je Andreja, danes 27-letno dekle, svoje hrepeneče, ljubezni hoteče srce krpala za vogali opuščenih stavb.

Na zbirališču senc, na odmaknjenih kotih mesta je tišina še bolj tiha. Vsake toliko slišiš vzdih ugodja in tlesk zapirajočega se očesa, ko se telo in duh predata stanju lebdenja, kot ga opiše Andreja.

»Fiks reši in odpravi še tako hud problem, stisk v prsih. Fiks je moj rešitelj in neločljivi spremljevalec,« pravi.

Andreja, ki je danes srečno poročena in mamica enoletnega sinka, stoji na čisto novi poti. Pravi, da se je v času zasvojenosti zavedala, da utapljanje v opoju prepovedanih snovi ni rešitev, a izstopiti enostavno ni bilo mogoče. Iz dneva v dan se je vsako jutro, sicer neskončno potrebna novega odmerka, zbudila z upanjem, da bo naposled le uspela izstopiti iz začaranega kroga. A odvisnik sam ne zmore iz njega.

Še danes ne ve, kaj se je zgodilo tistega nedeljskega jutra, ko se je prebudila iz nezavesti. Nekaj jo je gnalo. Vzela je nekaj oblačil in se odpravila v Italijo, v eno izmed tamkajšnjih komun. Tam je prebila dve leti, kar je bilo dovolj, da se je očistila in se postavila na noge. Okrevanje telesa, z njim pa tudi duha, pa bo trajalo vse življenje.

Danes Andreja pomaga drugim odvisnikom. Pridružena je nekaj društvom in organizacijam, ki se na nacionalnem nivoju trudijo osveščati mlade o škodljivosti drog. Predvsem pa jih usmerjajo k aktivnosti in kreativnosti v prostem času.

Poudarja še, da se svoje zgodbe ne sramuje, ampak jo v želji, da komu z njo odpre oči, iskreno podaja naprej. Ponosna je nase in na vse, kar je postala po vseh teh težkih letih.

Nikoli ni obupala, čeprav se je stanje zdelo brezizhodno. Oprla se je na najmanjši drobec upanja in možnosti. Iz trhlih temeljev je tako naposled nastala trdna podlaga – družina, ki je prej nikoli ni imela.
 

»V Sloveniji je veliko ljudi z nekemično zasvojenostjo. Te so v posameznih primerih tako globoke, da nekateri ne prepoznavajo več dnevne svetlobe ali celo ne znajo več hoditi, saj telo in um popolnoma odpovesta,« stanje pri nas zaskrbljeno komentira Kramli.

Veliko je zasvojenosti z računalnikom. Ta se prične takoj, ko prestopimo mejo njegove osnovne uporabnosti kot delovnega pripomočka in orodja za lajšanje dela. Terapevt v ambulanti za pomoč odvisnikom, Miha Kramli, svetuje, naj mladi do 15. leta pred računalnikom preživijo največ pol ure, mladi po 15. letu pa največ eno uro, ko govorimo o uporabi za zabavo. Če ga uporabljajo kot učni ali delovni pripomoček, pa se ta čas seveda primerno podaljša.

Ko posameznik osebni računalnik uporablja več ur na dan, naj preostanek dneva nameni tudi gibanju na svežem zraku in družabnim stikom, da spet pridobi občutek resničnosti in pride v stik s samim sabo. Pomanjkanje letega in prekomerna uporaba z namenom igranja računalniških iger ali obiskovanja družabnih omrežij največkrat vodi v zasvojenost.

Piše: Polona Krušec