V ospredju: prof. dr. Komadina

14. 06. 2013
0 Komentarjev

Kriza – izziv tudi za zdravstvo

Ministrstvo za zdravje in ZZZS sta gasila krizne razmere v bolnišnicah, a pod pepelom še vedno tli.
Napoveduje se, da slovensko zdravstvo ne bo dolgo zdržalo, zato čakajoče na resne posege, bolne in
predvsem kronične bolnike skrbi, kako bo v prihodnje.

Krizo doživljajo tudi zdravniki, ki se trudijo v okviru danih finančnih zmožnosti zagotavljati enak
standard in predvsem enako kakovost zdravniških storitev. Njih nihče ne vpraša, ali to zmorejo.
Z novim generalnim sekretarjem Slovenskega zdravniškega društva, prof. dr. Radkom Komadino,
sicer travmatologom, smo se pogovarjali, ali imajo čudežno paličico, s katero bodo z manj ustvarili
enako oziroma boljše.

Prof. dr. Radko Komadina je specialist splošne kirurgije in travmatologije. Od leta 1996 je
predstojnik Oddelka za raziskovalno delo in izobraževanje Splošne bolnišnice Celje, zadolžen za udejanjanje učnega poslanstva zavoda. Bil je ustanovni predsednik Vertebrološkega združenja Slovenije – SZD, predseduje Združenju kirurgov Slovenije – SZD. V Slovenijo je uvedel ESTES-ov model izobraževanja za ukrepanje ob množičnih nesrečah. Danes je zaposlen v Splošni bolnišnici Celje.

 

Dr. Komadina, na jesenski skupščini Slovenskega zdravniškega društva ste sprejeli nov izziv – postali
ste generalni sekretar društva. Ste si že zadali prve naloge?

Kot generalni sekretar sem se pridružil ožji skupini vodstva Slovenskega zdravniškega društva, ki se je že v prejšnjem mandatu lotilo posodabljanja, zato sem se najprej pozanimal, za katero orodje naj poprimem, kajti ‘delovišče’ je že urejeno, in kaj je treba še postoriti. Kot generalnemu sekretarju mi je najprej pripradla naloga urediti področje članstva. Zdravnikov je v Sloveniji namreč več kot članov Slovenskega zdravniškega društva (SDZ), čeprav je po drugi strani članov veliko, skoraj 5000. To pomeni močno, žlahtno skupino civilne družbe. Ti naši kolegi in kolegice so člani prostovoljno, za razliko od Zdravniške zbornice Slovenije (ZZS), v kateri moramo biti zaradi pooblastil države in neguliranja našega poklica obvezno člani vsi zdravniki. To pomeni, da je teh skoraj pet tisoč članov SZD-ja prostovoljnih in so očitno ponosni na to. Torej se jim je treba posvetiti z vsem spoštovanjem.

Če se dotakneva problematike krize, ki se je prerinila tudi na področje zdravstva. Kako komentirate
objave nekaterih bolnišnic o primanjkovanju finančnih sredstev? Česa podobnega še nismo doživeli,
kajne?

No, v obdobju samostojne Slovenije tako hude gospodarske krize še nismo imeli. Ne vem pa, kako je bilo v bivši državi v času hiperinflacije in podobnih težav. Vsekakor so naše bolnišnice kot javni zavodi postavljeni v težko situacijo. Sam imam izkušnje z nekajletnim vodenjem celjske bolnišnice in vem, da je bilo pogosto tako, da če si se držal enega pravila, si potem obvezno kršil drugega. Bolnišnice so se znašle v sistemu kot javni zavodi s centralnim planiranjem in z nenehnim pogajanjem z monopolno
zdravstveno zavarovalnico. So v podrejenem položaju, po drugi strani pa se jih spodbuja, da bi postale tržno usmerjene. In sedaj, ko smo še blizu leta 2014, ko bo prost pretok pacientov prek meja v Evropski uniji, bomo še bolj v precepu. Še za manj denarja bo treba narediti več in ob tem še bolj kvalitetno. Nedolgo nazaj sem v enem od časopisov bral izjavo ljubljanskega kolega, da slovenske bolnice dobro delajo, samo zaščititi jih je treba pred tistimi, ki jih želijo reformirati od zunaj. Pravilo ‘malo denarja, malo muzike’ velja tudi tu.

Ali medicinsko osebje že čuti posledice splošnega pomanjkanja? V kakšnem smislu? Ali so še rezerve, le preusmeriti jih je treba?

V nedogled ne moramo iskati notranjih rezerv. Čeprav so te seveda v procesni reorganizaciji, še bolj pri materialu, a mora njihovo iskanje potekati v takih časovnih intervalih, da ohranimo strokovno varnost. In še nekaj; zelo pomembna stvar, ki sem se je naučil v sedmih letih dela v upravi celjske bolnišnice – reforma zdravstva se ne more pričeti izvajati v nekem poslovodstvu regionalne bolnišnice, tako kot tudi ne kliničnega centra. Reformo zdravstva je treba narediti v parlamentu. Sedanje javno-zasebno v slovenskem zdravstvu nikakor ni transparentno. Zato se dogaja, da nekdo pobira smetano, drugemu pa ostajajo najtežji pacienti in največji stroški. Kar pa se tiče medicinskega osebja, moram reči, da je stiska. Po eni strani to čutimo na strokovnem nivoju, ko analiziramo naše delo. Vidi pa se tudi v klimi med sodelavci, kar je razumljivo. Če obstaja grožnja po nadaljnjem zmanjševanju financiranja in omejevanju obsega dela, cenejših materialih, cenejših paralelah zdravil itd., je na koncu konkretni zdravnik z imenom in priimkom tisti, ki se mora podpisati pod takšno zdravljenje. In to na odnos bolnik-zdravnik ne vpliva dobro. Zaostruje se tudi osebna odgovornost in potem je posledično tudi manj manevrskega prostora za tolerantnost, povečuje se možnost komunikacijskih šumov in sporov.

Pa to občutijo tudi pacienti v ambulantah?

Mediji opozarjajo na to. Saj pacienti ne živijo na Luni. Ljudje vedo, da če je napovedano nenehno zmanjševanja finančnega priliva v zdravstvu, slednje ne more biti povezano z izboljšanjem. In seveda imate prav, dokler smo zdravniki tiho, javnost živi v svetem prepričanju, da še vedno koristimo te famozne notranje rezerve in da je vse v najlepšem redu. Treba je spregovoriti jasno in brez olepšav.

Sicer za zdaj še velja, da sta farmacija in medicinska tehnologija dobičkonosni. Pa se bo ta trend
nadaljeval?

To vprašanje bi bilo treba postaviti poslovodnim delavcem v bolnišnicah in načrtovalcem zdravstvene
politike na ministrstvu in posledično zdravstveni zavarovalnici. Imam občutek, da je to tesno povezano z dejstvom, da smo ljudje pripravljeni plačevati vedno več v skrbi za zdravje in življenje, in da se to izkorišča? Nam, izvajalcem, ne puščajo veliko maneverakega prostora. Pred leti sem se izobraževal na WHOjevem centru v Torinu za področje zdravstvene ekonomike. V učbenikih piše, da je najbolj racionalna izraba, ko se plačuje naravnost po storitvah. In v tem smislu si s plačilom pacient tudi kupi polno pozornost zdravnika v širokem smislu. Na drugi strani pa obstajajo stoletne evropske izkušnje z Bismarkovim sistem in potem še britanskim, pri katerih se zdravstvo financira na podlagi predvidevanj zavarovalniških verjetnostnih računov, da se s pavšali pokrivajo stroški. V neprofitnem sistemu naj bi bili tudi ljudje s socialnega dna deležni enakih uslug kot tisti, ki si lahko v ZDA kupijo storitev za največ denarja. Dokler bomo v Evropi zagovarjali to načelo, da bomo vsi v bolezni enaki, toliko časa bo ta sistem držal. Osebno ga jemljem kot edinega sprejemljivega. In vaše prejšnje vprašanje o slovenski stvarnosti – ta hip močno ogroža vzdrževanje tega načela, čeprav slovenska politika za zdaj to načelo še vedno zagovarja.

Kako bi ocenili sodelovanje z dosedanjim ministrom za zdravje Gantarjem in kaj si društvo obeta od novega?

No, dosedanjega ministra poznam še iz časov, ko smo opravljali specializacije, on urologijo, jaz pa splošno kirurgijo. Potem je nekaj časa opravljal podobno funkcijo kot jaz v izolski bolnišnici. Kot o kolegu torej vse najboljše, kot minister se je pa tudi izkazal z določenim posluhom. Podedoval je odprto področje strokovnih svetov, ki so na pobudo SZD-ja dobili podporo tudi pri ZZS-ju oziroma pri koordinaciji zdravniških organizacij. SS so plod dela dosedanjega vodstva društva iz prejšnjih mandatov, ki je projekt razvijalo in pri tem reševalo probleme oziroma pomisleke, ki so prihajali s strani ministrstva. Strokovne svete je bilo treba ‘depolitizirati’, saj naj bi delovali kot samostojna strokovna telesa, ne da bi bili vnaprej predpisani ali podpisani s strani politike. In tu je minister Gantar dober sogovornik. Strokovni sveti začenjajo delovati in pričakujem, da bomo tu imeli še naprej tako dober posluh na ministrstvu kot do sedaj.

Mislite, da se nam res obeta združevanje zdravstvenih domov? Kako bo to vplivalo na dostopnost
do zdravstvenih storitev?

Zdravstveni domovi so del primarnega zdravstva. So podedovani iz prejšnjega socialističnega zdravstvenega sistema in so v tistih časih izkazovali lastnosti, zaradi katerih so nas v bivši državi učili, da je to odličen vzorčni model, ki se mu čudi in je navdušil ves svet. V Sloveniji smo šli pred dvajsetimi leti v sistem koncesionarstva na primarnem nivoju in potem so nekje zdravstveni domovi razpadli in se stopili kot spomladanski sneg, drugje pa smo ohranili čvrsto sliko in so se izkazali celo kot dobičkonosna dejavnost v neprofitnem javnem zdravstvu. No, napovedane zdravstvene reforme od vlade oz. ministra osebno sicer v dokončni obliki nisem videl, je pa bilo nekaj informacij res slišati o združevanju zdravstvenih domov, pa tudi o združevanju javnih zavodov na podoben način, recimo zavodov za zdravstveno varstvo. Kako bi to vplivalo na dostopnost zdravstvenih storitev? Dokler bi bilo to neodvisno od plačevanja pacientov iz svojega žepa, verjetno posebnih učinkov ne bi imelo. Če pa bi bilo to povezano z uvajanjem večjega razmerja javno-zasebno in z zmanjševanjem pravic iz zdravstvenega zavarovanja, ki jih imajo sedaj naši državljani, v tem primeru pa bi bilo to nekaj drugega. To seveda ugibava, ker te reforme nisem videl.

Kaj pa vi menite o ponovnem uvajanju participacije, kot smo jo nekoč že imeli?

Glejte, participacija ima lahko omejitveni učinek, ne zgolj finančnega. Zelo veliko, pa se ne bom sedaj spuščal v odstotke, je nepotrebnih obiskov na primarnem nivoju. Že včasih smo imeli simbolno participacijo, ki je kar pomembno omejila nepotrebne obiske v bolnišnici in ambulantah. To je znesek nekaj evrov, ne več. Daleč cenejše od obiska pri ženskem frizerju, recimo. In zaradi tega jo podpiram. Tudi sam delam kot kirurg v ambulanti in na kirurški urgenci popoldne in ponoči, zato menim, da bi participacija pogosto pomagala. Ne bi pa finančno rešila zdravstvene zavarovalnice, seveda. Zagotovo bi pomembno zmanjšala stroške nepotrebnih obiskov.

Za seboj imate bogate delovne izkušnje. Vselej me je zanimalo, kako študente medicine naučijo komuniciranja s pacienti, obvladovanja veščin sproščanja, empatije? Ali to pride z leti?

To vprašanje je poznano še iz časov, ko sem sam študiral medicino. Že na sprejemnem izpitu na MF smo imeli razgovor s tedanjimi učitelji, ki so potem na podlagi tega intervjuja kandidatu še pripisali plus ali minus točke. Vedno je bilo govora o tem, kako pristopiti k bolniku. Moja generacija je imela tudi predmet Nega bolnika, pri katerem smo iz ust medicinskih sester izvedeli, kako vzpostaviti odnos z bolnikom. Do neke mere se tega lahko naučite, nekaj pa se prinese s seboj iz zibke, pa tudi domače vzgoje (Bonton, Joži Šircelj, žepna izdaja, Edicije Delo 1964). To vem na pamet, ker sem pred kratkim moral sodelovati pri reševanju komunikacijskega šuma med sodelavci. Koristilo bi vsakomur.

Enkrat zdravnik, vedno zdravnik, kajne. To ni običajen poklic.

Biti zdravnik je malo znanost, malo pa umetnost in pod umetnost šteje tudi umetnost komuniciranja s sočlovekom. V okviru tega se moraš zavedati, da igraš vlogo zdravnika, tudi kadar nisi v beli halji ali bolnišnici, tudi v prostem času, doma ali na ulici. In kot zdravnik, tudi če nisi pred bolnikom, ampak sosedom, prijateljem, neznancem, moraš igrati vlogo zdravnika.
Če ti gre nekdo grozno na živce z nekim čudnim, motečim obnašanjem, je prav, da ohraniš razdaljo in se spomniš na svojo vlogo v smislu, kaj pa, če je ta človek bolan ali ima težave. Včasih bolniki pozabljajo, da so zdravniki tudi ljudje, ki imajo vsakodnevne težave. Ja, zato pa smo zdravniki tu, kjer smo danes. Soočamo se z manj družbene tolerance. Če zdravnik nekaj zagreši, je to hujši prestopek kot če to stori nekdo drug. In to pomeni igrati družbeno vlogo zdravnika. Poleg volumna znanstvenih podatkov moraš imeti vedno tudi primeren odnos do sogovornika. Škoda le, da na plačilnem listku ni rubrike za prijaznost. Nekdaj je zdravnikova beseda imela veliko veljavo, potem so nas označili za samooklicane bogove v belem. A dejstvo je, da nam je to vlogo pridala družba sama, ki je od zdravnikov zahtevala aboslutnost in nezmotljivost v vseh pogledih.

 

Piše: Monika Kubelj