Voda je boginja

15. 02. 2013
0 Komentarjev

Voda je element, ki je poleg zraka najpomembnejši za življenje. Zato ni nič presenetljivega, da je tista boginja, ki so jo poimenovali ‘boginja življenja’, vedno tesno povezana z vodo. O njej piše že naš Prešeren v Krstu pri Savici, kjer je Živin hram postavil na blejski otoček. Nič nenavadnega, saj je bila praslovanska praksa, da so gradili svetišča na otokih.

Eno izmed najslavnejših svetišč, posvečenih Živi, je stalo v Ratiboru, v mestu na severu Nemčije, ki je bilo do 13. stoletja slovanska zemlja. Hram je stal na otoku, s prihodom krščanstva pa so ga porušili in zgradili cerkev, posvečeno devici Mariji, tako kot na Bledu. Tam so častili tudi Živin sveti vodni izvir ‘Aqua Siwa’, kar dobesedno pomeni ‘živa voda’, to vemo iz zapisov, starih dobrih 1000 let. Danes tam stojijo toplice. Besedna zveza živa voda pa se še dandanes uporablja za visokoenergetsko izvirsko vodo.

Živa je boginja vode, boginja življenja, v starih zapisih pa vedno nastopa v povezavi z žetvijo.
Ponavadi je prikazana golih prsi in s klasjem v roki.

Element vode pa je tudi element boginje zemlje, rodovitnosti.
Je tudi zaščitnica otrok in žensk.

Tudi jabolko velja za simbol življenja. V nekaterih starih knjigah zato Živo srečamo, prikazano prav z njim.
V severovzhodni Sloveniji se je na primer vse do dandanes ohranil običaj, ko vodnemu izviru darujejo jabolko za novo leto.

Če pa stopimo še v poznejše čase, v staroselske kulture več tisoč let nazaj, bomo srečali vodno boginjo Reitijo, ki so jo častili tudi na naših tleh. Njena svetišča so običajno postavljali ob vodi. Tablice s priprošnjami boginji so našli tudi pri nas v Škocjanskih jamah. Reitijo, veliko zdravilko, klicali so jo ‘dobra in mila’, so največkrat poprosili za zdravje in srečo na raznih poteh, molitve pa so bile spisane že kar v poetičnem jeziku. Predvsem so se k njej obračale ženske.

Na Dolenjskem se je do nekaj desetletij nazaj ohranil običaj v čast vodnemu božanstvu, ki so ga v okolici Turjaka, Grosupljega in Ivančne Gorice imenovali Trimužjad. O svetih izvirih v okolici je pisal že Valvasor. Poleg ostalih prvin čaščenje vključuje tudi vodo, starejši pa vedo povedati, da so se nekoč ljudje zbirali ob polni luni, se namazali z blatom, se umili v svetem izviru in nato pustili stare obleke na obrežju.

Za naše prednike je bila voda sveta, veljala je za dom božanstev, v njej so našli svoje mesto tudi duhovi narave, kot so vodani in rusalke. Voda je življenje, to so vedeli že naši dedje. Potruditi se moramo, da ostane čista, s tem pa tudi čist spomin na našo preteklost in kulturno dediščino.

Piše: Irena Urankar
Grafika: Irena Urankar