Zdravilna valovanja

12. 04. 2013
0 Komentarjev

“Življenju je treba pomagati, da nam pomaga!”

Tako pove univ. dipl. psihologinja in družinska terapevtka SABINA ŠILC, ki svoje delo opravlja že trideset let. Prepričana je, da morajo med ljudmi krožiti pozitivna energija, ljubezen, podpora. Takrat lahko premagamo čisto vse prepreke, ki nam jih prinaša življenje, in lahko zaživimo bolje.

Vi ste v očeh nekaterih svetla točka, včasih morda tudi zadnja oseba, ki premosti težave najbolj obupanih.
Žal mi je, da se to pogosto dogaja, da ljudje po pomoč prihajajo šele v zadnjem trenutku. Včasih se zgodi tudi to, da jih pripeljejo sorodniki, ko opazijo, da ni več drugega izhoda. Žal mi je predvsem zato, ker potrebe po tem, da tako dolgo čakajo, preprosto ni.

Smo Slovenci narod, ki pogosto odlaša s terapijo?
Ne samo s terapijo, odlašamo z vsem. Ne samo pri Slovencih, ampak pri vseh je odlašanje temeljna lastnost. Vsi vemo, kako to deluje. Če imamo kup opranega perila, bomo naredili vse, da bi se izognili likanju. Ko nimamo več česa obleči, pa smo prisiljeni zlikati kup perila. Vendar je vse to človeško, da raje počnemo stvari, ki so nam všeč, ki nam prinašajo ugodje.

 

Življenju je treba pomagati, da nam pomaga, to pa pomeni, da moramo biti včasih pripravljeni spremeniti tudi sebe, ne pa da pričakujemo, da se spremeni nekdo drug ali da se spremenijo okoliščine. Delo na sebi je prav gotovo nekaj, kar koristi vsem.
Nekateri pa na terapijo nikoli ne pridejo, ker jih je sram, nekateri so prepričani, da se jim ne da pomagati. Gre za več razlogov, potrebe po tem pa ni. Gre za to, da imamo vsi ljudje enake težave.

Zanimivo je, da je ena mojih pacientk rekla, kako je meni lahko in da v življenju nimam težav. Odgovorila sem ji, da imam popolnoma enake. Vendar sem se naučila, da me stvari ne podrejo, ampak samo zanihajo.
Z življenjem nadaljujem in iščem naprej, kajti mojega časa je škoda za ‘depresiranje’.

Včasih ljudje razmišljamo za naprej, delamo v glavi nekakšne scenarije. Kaj je bolje – da razmišljamo ali da pustimo času prosto pot?
Verjetno govorite o tem, da imamo problem in kaj z njim storiti v svojih možganih. Možgani so najbolj zmogljiv računalnik, ki mu v svetu ni in ne bo primere. Vendar se žal s problemi ukvarjamo na neproduktiven način.

Naši možgani delujejo tako, da vzdržujejo samo dva odstotka informacij, ki se jih zavestno zavedamo. Osemindevetdeset odstotkov informacij pa je potlačenih, znotraj tega so recimo znanje poštevanke, vožnja avtomobila. Gre za avtomatizirane programe. Zelo veliko je potlačenih vsebin v smislu travm. Po navadi vse te vsebine zelo radi potlačimo in zamrznemo v prepričanju, da bodo tam tudi ostale. Vendar ko imamo v življenju problem, se sproži vse, kar imamo v možganih.

Glede na to, da sta samo dva odstotka odvisna od tega, kaj znamo, nam npr. branje knjige o tem, kaj storiti, če nas mož vara, ne bo kaj dosti koristilo, kajti 98 odstotkov možganov je reakcija.

Če smo bili kdaj prevarani, zavrženi, če nam je kdo povedal, da nismo nič vredni …, nas te vsebine preplavijo, torej je treba delati na nezavednem. Ko meljemo vse to, imamo notranji govor, vendar je po ugotovitvah znanstvenikov kar 80 odstotkov le-tega negativnega. To je tisto, ko sami sebe tlačimo navzdol, ko se prepričujemo, da se nekaj ne da. Gre pravzaprav za negativne misli, ki ne dajejo spodbude in ne prinašajo rešitev.

Kadar se ukvarjamo s problemom in ga premlevamo, se lahko pojavijo vse naše vsebine za nazaj in potrdijo hipotezo, da problem ni rešljiv.

Mi smo tisti, ki uporabljamo možgane, kot želimo. Na žalost pa veliko ljudi s svojimi možgani sploh ne upravlja. Na delavnicah vedno učim prav to, upravljanje z možgani.

Če samo premlevamo, ne bomo prišli do rešitve.
Zelo pomembno je, da izhajamo iz rešitve, ne iz problema. Če izhajamo iz problema, ‘nas je vedno manj’ – izginjamo v poplavi negativnega, brezizhodnega, ker je problem tako velik in vedno bolj natančno ga poznamo. To pripelje do stresne fiziologije, kar pa vodi v izčrpanost in vedno manj energije.

Če pa izhajamo iz rešitve in razmišljamo o njej, pa imamo moč, ker je takrat tudi naša fiziologija pozitivna, kajti v sinapsah, kjer je serotonin, hormon sreče, nam daje moč in probleme laže rešujemo. Pot od problema do rešitve je enaka. Vendar če izhajamo iz rešitve, nam je laže, kajti podprti smo z miselnimi in fiziološkimi programi.

Izvajate različne terapije in se že trideset let trudite pomagati ljudem v stiski.
Moram reči, da se je že zgodilo, da je nekdo prišel v mojo ordinacijo in rekel, da ima določen problem, hkrati pa mi je povedal, da bi bila zanj najbolj primerna kognitivna vedenjska terapija.

Pa ni nujno, da je to res. Res pa je, da sem vsa ta leta učenka. Ves čas spremljam novosti in se učim. Preizkušam jih na sebi in jih ponudim tudi strankam in se vedno odzovem na to, kaj človek pričakuje. Večini pa ponudim delavnico tapkanja, ker je to pač orodje, ki pride prav vse življenje, kjer koli in kadar koli. Gre za novejšo tehniko, poznamo jo od leta 1995. EFT je tehnika čustvenega osvobajanja oziroma Emotional Freedom Technique. Tehnik je sicer več, vse pa s tapkanjem spodbujajo akupunkturne točke.

Naj razložim. Živimo, ker je v nas električni tok. Gre za elektromagnetno valovanje, ki ima popolnoma enake lastnosti kot elektrika. To valovanje je lahko pretočno, ko zbolimo, ko imamo negativne misli, ko smo pod stresom, pa pride do blokade. Takrat se zgodijo nevrofiziološke spremembe celo na celičnem nivoju. Spremeni se dogajanje v celici, vsaka sprememba na celici pa vpliva na naš genom.

Če elektromagnetno valovanje po telesu ne teče, kot bi moralo, imamo možnost, da ga motimo. Ko govorimo o problemu in hkrati tapkamo, omogočamo, da se vzpostavi pravilno delovanje možganov, in med tem, ko govorimo in mislimo o problemu, razčiščujemo, za kaj gre, in tako pridemo do rešitev.

S tem ohladimo del možganov, ki so namenjeni stresu, in vklopimo dele možganov, ki delujejo na rešitvah. Tehnike se lahko nauči vsak, najlaže pa se je naučijo otroci, ker nimajo predsodkov.

Kaj pa urejanje možganskih valov z zvokom?

Gre za to, da se pri vsem kar počnemo, tudi če spimo, v tem času vrtijo določeni možganski programi. Če se učimo, dela sprednji del možganov, če ležimo na plaži in poslušamo ptičje petje, deluje desna hemisfera. Torej, možgani imajo zelo visoko specializirane dele, ki so namenjeni posameznim področjem. Vse pa deluje na določene frekvence. Poznamo alfa, beta, teta delta in gama valove. Razlika med njimi je število hercev, gre za hitrost nihanja.
Vsak zvok ima svojo vibracijo, gre pa za laboratorijsko umerjene zvoke, za točno določeno frekvenco, ki jo potrebujemo. Po šestih minutah poslušanja se naši možgani začnejo urejati, po tridesetih minutah pa že čutimo učinek.

Kaj je obilje?
Zožali smo obilje na nivo materialnih dobrin. Glejmo raje širše. Ozrimo se v svojo notranjost, imamo sebe, dokler smo živi. Nekateri ljudje so notranje zelo bogati, imajo sebe in kaj dosti hudega se jim v življenju ne more zgoditi. Imajo neko notranjo modrost in znajo preživeti vse, kar jim življenje prinese. Nekateri pa so usmerjeni na nekaj, česar nimajo.

Kaj beseda obilje pomeni vam?
Zame je obilje pitje kave na vrtu, ko se oglašajo ptički, ko še ni sončne pripeke. Počutim se kot na počitnicah. Na vse skupaj se je treba osredotočiti in doživeti bistvo.

Obilje so tudi naši bližnji, prijatelji. Bistvo obilja pa je, da ga polno doživimo.

In kadar smo v stiski, se zapiramo vase, zožimo krog prijateljev, ne sodelujemo in ne podelimo se z njimi. Pomanjkanje denarja, izguba službe …, vse to nekaterim predstavlja sramoto. Ne glede na to, kaj se nam zgodi, je življenje še vedno vredno živeti.

Več tudi na:
www.bwe.si
www.sabinasilc.com

Piše: Tatjana Filipič